Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor)

Z o r a j e Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a werner, v ponedeljek, 26. nov. 07
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

INVOKACIJA

''Vihùi hvalíti Dádibogu!'' znamo
Tako začeti Bogom peti slavo,
Ko že Triglavu pokloníli glavo
Smo, da najlepše Jim darove damo. 

Darove damo tu na žetve slavi,
Ob ognju v veri združeni iskreni,
Obdani v čaru mavrice jeseni,
Kot mavrici, zahodno-hladni davi,
Poklanjam, kíšna za sto let kraljica,
Po tebi, cvet narave ti izborni,
Da prideš, v volji: Divji al' Osorni,
Sem v kraje, kjer v Voglajo gre Ločica.
Povej mi pesem krajev starih čásov,
O Zorani Izbranem med junake,
Ki videl od Bogov je dane znake,
Ki čul je nizki zven zatrtih glásov,
Ki mu usmeril Kresnik je poglede,
Ki se boril za slavne je Bogove;
Zdaj pridi v glas, Boginja, ki te zôve,
Da mog' bo svete govorit besede:


UVOD

Med Rifnikom in Žusmom v mračni hosti,
V globinah nje z medvedi in volkovi
Se družijo še ajdovski domovi,
Zidovi sredi njih Gradišča gosti.
Za njim stoji prastara vas Voglaja,
Za njo Ločica teče, potok sivi,
S katere tokom mlini so gonljivi,
V katerih kamnih moka z žit nastaja.
Nad njimi gor pa stolp od grada stari
Nad vso dolino od Ločice dviga
Se Turnov grad, ki dal je tiste dni ga
Postaviti kralj Arnold pred Madžari.
Ob gradu cerkev še stoji edina,
Ki Turn jo postavil je pred časi,
Da kakor v vsej deželi se počasi
V krščansko vero cela vda dolina.
A v temni hosti še ljudje živijo,
Ki Boruta izdajstvo jih ne gane;
Puščave niso svet gozdov prostrane,
V katerem kresi sred' noči gorijo.
Nazaj je v stepo car nagnal Madžare,
Še sami so sprejeli vero Krista;
Zdaj Turna je doma namera ista,
Da uníči vse ostanke vere stare.
Tam še naprej, po toku gor Ločice,
Naprej od kraja, tam pod gradom, Kladje,
Tam naj še zadnji bi obstajal' ajdje,
Kjer ob potoku grejo v šir ravnice.
Tam Čret, med gozdom, furmanska postaja
Leži, s kozolci in okol' domovi.
Tu, v pesmi vam prepevani, Bogovi,
Se zgodba ta o Zoranu dogaja.


I. PRVA NOČ

Med hladnimi se skriva pred sparini
Tam Turn grada svojega zidovi;
Naznanjajo: prihaja noč, volkovi,
Enako kot za jutro petelini.
Pa noč, ki lah' pomirja vso naravo,
Skrbi na Turna čelo gor pošilja,
Katerih vzroka on ne ve, ne cilja,
Ko ostro gleda v cerkvino postavo.
Pokliče hlapca z grajskega dol stolpa,
Kot pes zvest gospodarju on priteče,
Besede mu naslednje Turn reče:
''Poglej, kaj ajdovska tam dela tolpa,
Kjer furmanska nahaja se postaja!''
Kok' hitro je prišel, spet hlapec zgine
Visoko na najvišje grajske line
In spet nazaj, pove, kaj se dogaja:
''Povem, če vaša gnada dovolijo,
Da videl spet idole sem zrezljane,
Ljudi še več, še več okoli zbrane,
Pa kresi ob gozdovih spet gorijo.''
V očeh se Turna tista jeza vname,
Ki plemiški jo stan le dovoljuje,
Postaja iz trenutka vedno huje,
Ko Turn za besedo čas si vzame:
''Predolgo kazal' svoja so peresa,
Toplota v ognju njih bo zdaj končana,
Njih trupla še živečih pa zmetana
Na toplo še žerjav'co bojo kresa.
Naj hlapci zdaj pripravijo mi konje,
V dolino 'čem, ob sivi potok, iti,
Če upajo si biti mi neskriti,
V prostranstva njihova bom jaz šel ponje.''
Obdan od hlapcev Turnovih, voz krene
Pa trije Turnovi še konjeniki.
Od mesečine cest se vid'jo liki,
Sledi toplote v zrak so zamegljene.
Na vozu Turn v smeri gre doline,
Posluša: mescu za svetlost daruje
Zahvalo zver najstrášnejša, ki tu je,
Tu v hostah, kjer ni po poteh kamnine.
Odprejo čretske se pred njim dolžine,
Kresovi posajeni v smer potoka,
Je moč glasbil in množic slišat' zvoka,
Vsi nezavedni Turnove bližine.
Najprej zaženejo se konjeniki,
S tevtonskimi začnejo meči klati
Ljudi, ki morali se tam so zbrati;
Že slišijo se muk človeških kriki.
Prišel na ajdovsko je praznovanje
Tam Turn, ki jih sam je prepovedal
In vsakemu napram smrt napovedal,
A zdaj začelo se bo v krvi klanje.
V ta dan, ob kresu praznika večeru,
Ko luna svetla na dolino sije
In vsako senco si v okras razvije,
Prodal krčmar bo v zákon svojo hčero.
Ime je njeno Gita - hči krčmarja;
Prodal krčmar jo je, da on podobo
Deset komolcev v zrak nar'di na grobo,
Ime je njemu Zoran - sin gozdarja.
Po pravu, ki velja zdaj v Gorostanu,
Ne sme it' ženska v zákon, dok', nobena,
Po grofu od devištva ni zbujena,
Šele potem sme bit' v zakonskem stanu.
Pa tudi Turn daje dovoljenje,
Da dva lahko, in kdaj, se poročita,
To v cerkvi tam, ki je za gradom skrita,
Pa tukaj to - je kot kresòv gorenje.
Odtrgajo na Turnove ukaze
Jo od ljudi njegovi hlapci zvesti;
Se s prsti svojimi držeč nevesti,
Da njune ločijo od se obraze.
Na grad svoj Turn Gito gor odpelje
In Zoran, tudi drugi ob kresovih
Se znajdejo v verigah in okovih;
V očeh raz bolečin železja želje.
Tako od Turna Gita odpeljana
Bila je gor na Turnov grad visoki,
V dolini pa, ob jutru, se globoki
Še vidijo lesovja razdejana.


II. VPRAŠANJE LEŠIJU

Nad čretsko dviga megla se dolino,
Napaja s svojo solzno in bolečo
Jo kot nasprotje v mislih bol gorečo
Od žalosti, trpljenja ga vsebino.
Leži tam Zoran, zmučen v mokri travi,
Krvav tak od udarcev hlapcev Turna,
Minila noč je žalostna in burna,
A huje je sedaj v njegovi glavi.
Še preden vovh mu Gito da za ženo,
Odpelje Turn jo na grad visoki;
Se vstane gor, ob žalosti globoki
Za skrb več drugo ne vedoč nobeno.
Zbudi tovariše ob njem ležeče,
Ki skupaj z njim usodo jim deliti
Je, jih povabi v krčmo, da popiti
Zdaj grejo lek od lege si boleče.
Krčmar postreže jih, besed ne reče,
Ko hčerko gnada so na grad peljali,
So hlapci njih Peruna razdejali;
Iz sodov ga pa pir še vedno teče.
Vsi Zoranu besede govorijo,
Da čretski rod ne sme si dopustiti,
Da Turn kaj nar'di njegovi Giti,
Da ognji isto v njih očeh gorijo;
Zvečer, da tu se zberejo spet isti,
Odpravijo se skup' oboroženi
Na grad, da vrnejo k njegovi ženi
Ga zopet, v upanju, kot včeraj čisti.
In Zoran naj se v temni gozd odpravi,
Pokliče Leš'ja naj po star' navadi,
Če lahka príšli bojo blizu gradi
In v časi naj katerem se napravi.
Odpravi Zoran v temne čretske hoste
Se, kjer zveri in ne ljudje imajo
Za njim le lastne posle to postajo,
Tja noter med najbolj drevese goste.
Postavi v gozdu se, na glas zadere
Se: ''Lešij, pridi!'' ponovi to dvakrat;
Zabliska trikrat se na jasnem takrat,
Pred njim pojavi lik se stare vere.
''Zakaj me kličeš?'' duh ga gozdni vpraša.
Če prišel bo na grad od Turna, reče,
Kdaj tja naj vodi jih tovar'šev meče,
Na Lešija odgovor se zanaša.
Pove mu Lešij, da ob prvem mraku
Podajo naj na Turnov grad visoki
Se, da bo videl res obraz široki
Od Turna - in izgine Lešij v zraku.
Se Sonce zlato že z neba poslavlja,
Na kraju vidnem, svetlem prizorišča,
Oblakov, vétrov, jastrebov igrišča,
Čas negoreče se luči nastavlja.
Kjer krčme furmanske je staro mesto,
Je notri Zoran in še štirje bratje,
Ki zmogel vir besede zopet zbrat je,
Zdaj vzamejo do grada k sebi cesto.
Odpravijo do Turnovega grada
'Zza pasov meči noriški visijo,
Sekiro v desni roki pa vihtijo,
Ki dedno petim - vsakemu pripada.
Od valpetov, kot mravelj, grad visoki
Obdan nad njim', zagledajo ga sliko;
Ga sliko, upa vzela s src veliko
Jim je, a njih so vzroki bolj globoki.
Zagledajo jih valpeti na cesti
In v glasnem kriku se nad njih podajo,
Pa oni, upanja, ki še imajo,
Umik zapisan nimajo na vesti.
Umre jih tri-četrt ljudi od Turna,
Četrti del pa Zorana premaga;
Pod njih teles' krvava blatna sraga,
Ko bitka se konča pod gradom burna.
Je Lešij Zoranu tak' napovedal,
Široki videl bo obraz graščaka;
Njegov pa v blatu, krvi se namaka,
Ko na kolenih zvezan ga je gledal.
Veli jih Turn v ječo dol zapreti.
Pravično kazen vsakemu bo rekel
Že jutri, čas življenja pa zavlekel
Se tolpi bo uporniški, prekleti.


III. BESEDE KRESNIKA

Najnižje v gradu, v sobi neprijazni,
Kjer čaka gost na grad nezaželeni,
Na zemlji vdan usodi več nobeni,
Po Turna misli o pravični kazni.
Tam vklenjenih je pet sinov gozdarja,
Krvavih, 'zmučenih, brez upa volje,
Karkóli bi bilo, bilo bi bolje,
Kot čakati graščakov'ga mesarja.
Le z muko Zoran dvigne svojo glavo,
A dolgo jo držat moči več nima.
Kaj se za vrati sveti, ga zanima,
Če sploh razum mu še deluje zdravo.
Odprejo vrata se v prostoru bede,
Zasveti skoznje luč u sobi mračni,
Pojavi tam se Kresnik, vseprivlačni,
Ga Zorana predramijo besede:
Odpri oči, poglej me, človek Zoran!
Prišel na grad po poti nisi pravi.
Pa tvoji bratje - v majhni so postavi,
Po volji bil je vsak prit' sem primoran.
Kar doživel si - to je običajno
V teh časih, ko pozablja ljudstvo vero
Od časov, krajev davnih mest, katero
So znanje Ibrahimci ubíli bajno.
Namenjeno ti je dejanje drugo,
Podobno, kakor to, izid drugačen,
Pa tud' začetek bo drugač' označen,
Ne seb', Bogovom boš nar'dil uslugo.
Ne bojo ti sledil' le tvoji bratje,
Šli bojo iz obeh strani Ločice,
Kot zbrane so spomlad' selivske ptice,
V katerih srcih čut Bogov zaznat je.
Odpri oči, ušesa, Zoran mladi,
Ustvaril si Perunovo podobo,
Stesano iz hrastóvja v zrak na grobo,
Posekal ude Turna boš nadvladi.
Ker so kristjani naše verske like
Požgali, vi, ki zadnji ste nam vdani,
Ustvar'li boste tukaj grad požgani,
Po osvojitvi utŕdbe te velike.
Osvobodim vas, čretski vi sinovi,
Iz vaših rok raztrgam vam okove,
Nato pa spremenim vas vse v volkove,
Da boste ušlí, kjer vaši so domovi.
A pomni, Zoran: Sonce dok' ne vzide,
Ostati v Kladju morate volkovi,
Ko pa se Dájbog bo spustil z vozovi
V nebo, naj trop vas v čretsko zemljo pride.
Tako povejo sveti vam Bogovi:
Če boste v Čretu prej, ko Sonce vzide,
Če kdo kasneje 's Kladja tja ne pride,
Ostali boste večno vsi volkovi.
Ti vedi, Zoran, da si bil izbrani,
Da to žalitev prav nar'diš krščansko,
Ki v sebi najbolj čisto kri slovansko
Imaš med vsemi čretskimi pogani.
Oči zasvetijo se njemu plave,
Zajame zrak poln upanja, poguma,
Napolnjen s Kresnika besed razuma
In sodbe od Bogov bodoče slave.
Pomen besed teh, božjega ga znaka,
Popravil bo od njega delovanje,
Odprl je oči, končano spanje
Gozdarja je, zbujenega v junaka.
Jim Kresnik z rok pobere dol okove
In vsi popadajo na tla kamnita,
Da Kresnikova vsem je moč odkrita,
Ko spremeni jih iz ljudi v volkove.
Porasli vsi so z dlako zdaj srebrno
In odhitijo ven iz Turna grada
Vsi v temno hosto, k'tera mu pripada,
Da skrije v svojo jih okolje črno.
Tam čakajo na čas, ko noč pojenja,
Ki Sonca svetli vzhod napoveduje,
Da trop volkov do mesta odpotuje,
Kjer Kladje se konča in Čret začenja.
Nebo nad Bukovjem se že svetlika,
Iz gozda ven pa pridejo volkovi.
Ob vzhodu Sonca, kjer so njih domovi
Pojavi vseh se petih zbranih slika.


IV. SEKIRA DAJBOGA

Na njega in na brate z energijo,
V katerem kri po tisočletja molka
Zavre od kralja te dežele, Volka,
Od njega, Sonca, ki to ve, letijo.
Volk, ki je bil premagal brate Skite,
Katerih zdaj vsi Ibrahimci trije
Zasedli so: Novgrad, z njim Rostov, Kijev,
Dežele svete, prej Sred'morcem skrite.
Dajbóg, ki osemdeset 'kol jezera
So templjev mu postav'li v Hažuráhu,
V božanski jezi, v star'ga znanja strahu,
Ker vso mu zemljo jemlje nova vera,
Zaluča k njim sekiro, sin Peruna.
Njen glas iz spanja prebudi po zraku
Ga brate štiri, zbrane ob junaku;
Jim povedoč, da zdaj na njih računa,
Na staro vas, ob grabnu tam Ločici,
Ki kakor Odra danes naj postane,
Da celi Čret v tem času naj ustane,
Ko zadnji k njemu slišijo se klici.
Sekiro Zoran v roki tam ujame
Od Dájboga ob zori mu poslano;
Vseh pet v od Sonca žarkov gre omamo,
Ki jih po divji noči zdaj zadane.
Omamljeni za Zoranom tja grejo,
Sekiro v rokah Dájboga držečim,
Na polje sredi Čreta, v Sonc' gorečim,
Da za korake svojih nog ne vejo,
Drobáda, Čékitan, Prežít, Biráta,
Ga bratje v Turna ječi prej globoki,
Ko dvigne ta sekiro, v drugi roki
Pa k ustam rog svoj dvigne, Divodáta.
Ta zvok njegov poznajo vsi vaščani,
Ko sonce proti jugu se že dviga
In ko ob grabnu mlin koles že miga,
Na polju sredi Čreta vsi so zbrani.
Ob Zoranu, na gradu tam, to vejo,
Gostil ga Turn včeraj je ponoči;
Ob njem zdaj potrjeni v božji moči,
Poslušajo, kaj bratov pet povejo.
''Prinêsite, možjé, vso dračje svoje,
Narédite Njim v čast tu žar goreči,
Zakur'te zoro zdaj deželi speči,
Da ta opomni pradavninske boje.
Od njih imate vsi še stare meče,
Oklepe, skupaj s prstanov sešite,
Čelade svoje z brona plošč prekrite;
Oblečeni v njih prid'te sem na vêče!''
Besede Zoranove so zveneče,
Veli pa ženam, ki med njih stojijo,
Da hrano toplo zbranim naj nar'dijo,
Prinesejo jim vode naj goreče
Od bezga, v sodih hranjenih s kovine,
In kvašen pir, od hmelja zagrenjeni,
Ter med, med sitom kože precejeni,
Na čast Dajbóga svetle veličine.
Na vêču Zoran zbranim vsem razlaga,
Kot kresa žar so močne ga besede,
Od Kresnika predane božje vede,
Način, kako naj Turna se premaga.
Podajo se za njim, ki svetlo nosi
Sekiro od Peruna svet'ga sina.
Končana ob Ločici je tišina,
Ko dud in bobnov zvok se v dol raztrosi.
Od Zorana se vodi pot drugáča, -
Ki danes cela spremlja ga dolina,
Iz srca, tak v njem širša veličina,
Čeprav na isti cilj se zopet vrača.
Kolona zdaj v železni in leseni,
Odžejana v pogum se, gre opravi,
Sledeča Zoranu in ga zastavi,
Po hribovem do grada tja grebeni.
Ustavi Zoran se, ko spet zagleda,
Se vsi za njim ustavijo po vrsti,
Od Turna grad, a v njega mislih čvrsti
Je temelj zdaj, ki v upu se ne uséda.
Zapoje zdaj še enkrat Divodáta,
Zapojejo še dude in glasovi
Iz src ljudi, od bobnov še gromôvi,
Zasvet' se v drugi rok' sekira zlata.


V. SVETENJE

Srebrne lik je na nebes' kočije
S kolesi zlat'mi, z bronast'mi vajeti
Peruna štirje jastrebi ujeti;
Na ramah Gámajun in ptič vizije.
V kočiji: vila Ros, Dajbóga mati;
Boginja plavih las, oči zveneča;
Ga spremlja Retija še zram' vozeča,
V Ravane host' de volka varovati
Peruna, k' jastrebe za sabo pêlje;
Prinesle tri zvok spremljan Divodati
So prav tja do ušes Peruna zlatih,
K' je priš' pred Turn vojski dat povelje.
Povelje svoje, grom, ki strah mu vname
Ga Velesa, pastirja iz Laráka,
Pred njim štir', dva za njim, ko jim odplaka
V davnini vso oblast nad zemljo vzame;
Enako v srcu valpetov se Turna
Pojavi čas, takrát, poguma mraka,
Enako v zadnjih dnevih Šurupáka,
Katerih doba manj bila ni burna.
Rez mečev, ko preskočijo ograde,
Ki jih ne ustávijo, kot ne zidovi,
Prej stanovanja hlapcev, zdaj grobovi
Je grad, ko puntarjev ga roj napade.
Še preden valpeti so vsi pobiti
Že ogenj iz doline prinesêni
Povzroči, da so iz lesa zgorjeni
Vsi deli grada vidni in vsi skriti.
Le Turn zadnji hip ušel usodi
Je svoji, je ušel na konju belim
Na zemljo Žusma, še s telesom celim,
Čez tristo let se vrnejo ga ródi.
Do takrat, ko spet Turn obnovijo,
Po toku svetlem grabna ga Ločice
Na rifniške in žusemske pravice
Njegovo zemljo staro razmejijo.
Odprejo zdaj na gradu zmagovalci
Vse shrambe, kašče in pa klet bogato,
Poberejo ves bron, srebro in zláto,
Ga tudi v sili prej še darovalci;
Vsi dnevi tlake, brez noči pravice,
Zdaj vrnjeni z njih, drugih imovino;
S pravico zdaj nad njo kot mrhovino
Se vržejo kot svete čretske ptice.
Od njih najlepše dajo za Bogove,
Ki danes zmago sveto so jim dali,
Po Zoranu v svobodo popeljali,
Na kraj, kjer ogenj gloda še tramove.
Perun vidoč, da Pripegála vlada,
Napne svoj lok, napolni z energijo
Ga in spusti, da puščice letijo
Goreče tja na mesto poleg grada,
Kjer cerkev Turnova stoji edina.
Zatrese zemlja se kot zrak grmeči,
Razpoka in odpre se vir goreči,
Da vidi se do Pod-svetá globina.
Pogrezne v zemljo cerkev se ob gradu,
Simbol uničenja za staro znanje,
Ko je končano sveto bojevanje,
Od Zorana zdrobljena glava gadu.
To vidijo, ko mrak na zemljo pade,
Le svetijo še zublji se leseni,
Prežeti v sreči, zmage vir iskreni,
Na ruševinah raj nar'dijo grada.
Čeprav je Turn jim zbežal od boja,
Za tristo let ga strta je nadvlada,
Zatiranja, krivice čas in glada,
So vrnil' si svobodo v žitja svoja.
Bogov je volja tak bila storjena,
Ki z bojem so ljudje izbojevali
Jo, ki so Njih se in ne sebe bali,
Katerih volja v njih je potrjena.
Med njimi on stoji na grajskem zidi
Tam Zoran in pogleda dol v dolino,
Sekiro dvigne Dájboga v višino,
Da sij se njen po vsej Voglaji vidi,
Ko vzame majhen del od časa mrakov
In da svetlobo, upanje v vse čase,
Ki veže naj spomin na njega nase
In na pogumni čretski rod junakov.


ZAKLJUČEK

To pesem je od Zorana zapeta,
Od časov davnih in še nepoznanih,
O njih dejanjih Njim, Bogovom, vdanih,
Ki volja jim ostala Njih je sveta,
Tam v času, starega propada znanja,
V oblasti neprijazni njim in veri,
A v domovini njihovi, v kateri
Še volja še ohranja bojevanja.
Da vsem naslednjim znanje se ohrani,
Da lahk' ljudje postanejo živali,
Ko so Bogovi jim na znanje dali,
Da z mečem čast se domovine brani;
Na štiri stene in na strop od kléti
So krčme furmanske bili vsi deli
Te pesmi v starih črtah, da bi peli
V spominu jih, tam izklesáni z dleti.
Na zemlji kmalu so minil' sledovi,
A na nebesih so ostali večno,
Od zgodbe Zoranove misel srečno,
Ki táko so nar'dili jo Bogovi,
Katerim v čast so pisane besede
Te časov davnih in še nepoznanih,
Da misel se na čase te ohrani,
Ki razjasníjo zdajšnje naj poglede.
Besede te so spomenik junakom,
Ter zemljevid, ki vodi naj stopali,
Ki nam pove, kako so to postali,
Ter ogenj kje za boj leži prot' mrakom.
Besede te, Bogovom posvečene,
Naj svet'jo se kot Dájboga sekira,
Od nje zažgana vsaka bo ovira
In vse noči in megle razsvetljene.
Besede te Bogovom darovane
So, ko pobrani vsi so peti spevi,
Od njih naj večno trajajo odmevi,
Naj širijo se v vse strani prostrane,
Po njih naj voda bolj močnó kolesa
Od mlinov goni, poljski naj sadovi
Obilnejši še bojo in gozdovi
Močnejša bojo, zdrava bolj drevesa,
Naj lepša bo živina in v nebesi
Naj ptice slajše pojejo leteče,
Naj med ljudmi bo več dobrote, sreče
Naj polni upa so, veselja plesi,
Vse iz narave dane čarovnije,
Ko v mislih Zoran tam stoji na zidi,
Ki s Turna grada se od daleč vidi,
Sekira Dájboga mu v roki sije.


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (0) KOmentar RSS

Povejte svoje mnenje prvi!





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo