Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Ovita v temo zrem predse in z mislimi kakšen je, ga čakam , da pride od tam, da me poišče in da ne bo kot jaz več sam….
Naj stopim k njemu in naj se mu odprem, kot cvet, ki bi želel pokukati v njegov svet… Ali naj se še bolj zavijem v temo in grem kot, da ga ne poznam, mimo… Pa vendar, zakaj bi to naredila, kakšen smisel je to, da bi kar mimo hodila! Stopila bom k njemu in ga ogovorila, odgovor tako ne vem, če bom dobila….. Le čudil se bo in me gledal, kdo je ta, ki mu miru ne da… A rada bi ga spoznala, rada bi, da iz neznanca, prijatelja bi dobila in skupaj v svetel dan z njim krenila…. Pa mislim, da preveč zahtevam, da si prevelike utvare želim, kar tako enostavno in lahko tega ne dobim…. Ne moreš iz neznanca kar prijatelja dobiti, za kaj takšnega se morata oba pač malo potruditi…..
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
