| Napisal/a marina45, v nedelja, 26. dec. 04 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Ovita v temo zrem predse
in z mislimi kakšen je,
ga čakam ,
da pride od tam,
da me poišče
in da ne bo kot jaz več sam….
Naj stopim k njemu
in naj se mu odprem,
kot cvet,
ki bi želel pokukati v njegov svet…
Ali naj se še bolj zavijem v temo
in grem kot,
da ga ne poznam,
mimo…
Pa vendar,
zakaj bi to naredila,
kakšen smisel je to,
da bi kar mimo hodila!
Stopila bom k njemu
in ga ogovorila,
odgovor tako ne vem,
če bom dobila…..
Le čudil se bo in me gledal,
kdo je ta,
ki mu miru ne da…
A rada bi ga spoznala,
rada bi,
da iz neznanca,
prijatelja bi dobila
in skupaj v svetel dan
z njim krenila….
Pa mislim, da preveč
zahtevam,
da si prevelike utvare želim,
kar tako enostavno
in lahko tega
ne dobim….
Ne moreš iz neznanca
kar prijatelja dobiti,
za kaj takšnega se
morata oba pač malo
potruditi…..
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
