| Napisal/a marina45, v ponedeljek, 20. dec. 04 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Na mostu stojim ,
in jo opazujem,
to reko, široko,
ponekod globoko,
kako vijuga in dere
in vse bregove opere…
Naj zaplavam v njene tokove,
po dolžini ali širini,
da v njej najdem svoje sledove…
Saj ona je kot življenje,
nemirna, deroča,
včasih cvetoča,
potem zopet vsa tiha
in mirna,
kot, da želi,
da jo pustimo,
da tiho odide mimo….
Želim si,
da bi bila kot ona,
tako velika in mogočna,
da bi drla preko vseh ovir
in da nebi nekje obstala
ali celo zbežala…..
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
