Človeku je pač dano
Da hodi...
Le enkrat...
Le v eno smer...
Po eni poti.

Z eno besedo Lepo.
Lepo te je imeti,
lepo te je vidtei.
Za hip, morda dva,
nasmeh pove vse.

Škoda bese...

Pripadnik osovraženega podzemlja,
tavaš iz kota v kot,
tuje oči te pohabljajo,
vendar ni fizičnega stika, Beri dalje...

Natrgane mišice brenčijo,
nosijo me tja v en mrak.
Tavam, iščem, ne ustavim se!
Brezciljno se spogledujem
Beri dalje...

Odtisnila si jutro
in zbledela v samoti
ko si plavala v penah
pozabljenega oceana
in s svojega telesa
praskala...

I feel wonderful when darkness unleashes the light high above the unsaid,
I feel wonderful when the grace of my move steps beyond the apprecia...

Raztrgala bom kožo s tebe, sežgala ti srce in vrgla ga v prepad, brezsrčno!

V samotnih nočeh
obstaja le
želja po tvoji strasti.

Pridi.
Zagrizi do krvi!

Moj narod je epidemija,
živeča, dihajoča kuga.

Nimamo nicesar, a nabiramo se vec nica,
in se bahamo o nic...

Z vsako svojo mislijo,
se potopim v pozabo...
in tam ni več večara,
in tam ni več jutra,
v katera bi človek brezbrižno zijal. Beri dalje...