Napisal/a *Roberto*, v nedelja, 31. okt. 04

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

deset pesmic:

01.Cvetlica.
02.pojem
03.bela vrtnica
04.vreme
05.malo japonske
06.delo
07.kaj naj pišem
08.prsti
09.cmok
10.okostnjak.

Cvetlica
Cvetje pomladno nad vodo lebdi,
najlepša cvetlica med njimi si ti,
v vodi razkaže se tvoj pravi sij,
cvetlica najlepša razkaže svoj sij.
 
Cvetlica prijazna gleda okrog,
žalostno gleda ta pusti otok,
želja topline vodi jo tja,
kjer otok neskončen nežno vihra.

Na otok neskončen priplava pastir,
prijazno cvetlico objame kot sir,
prijazna cvetlica in njeni pastir,
uživata srečo,ljubezen in mir.
*Roberto*

Pojem
Danes pojem ti že spet,
ker pogrešam te preveč,
pogrešam tebe angelček,
tebe ki te ljubim.
 
Vem da v duši si z menoj,
vrneš k meni se takoj,
takoj ko srce to želi,
že v sanjah to si ti.

Spet sem srečen in vesel,
ker te lahko bom objel,
objel te bom okrog telesa,
in odpeljal v nebesa.
*Roberto*

 

Bela vrtnica
Bela vrtnica lebdi,
tam kjer sanje rišeš ti,
bela vrtnica neba,
vrtnica ugibanja.

Bela vrtnica je tu,
v vodi močvirja,
v sorodu obirja,
v duši pastirja.

Bela vrtnica diši,
tebe gleda in veli,
veli pesem najino,
veli ljubezen srečno to.
*Roberto*

Vreme
Danes vreme je oblačno,
a v srcu mi je jasno,
jasno mi je da prihajaš
in ponoči mene sanjaš.

Tudi jas te sanjam spet,
sanjam tvoj skrivnostni cvet,
pridi mala zdaj iz sanj,
nekdo hoče te nazaj.

Nekdo hoče tvojo srce,
srce ki ga ljubi,
pridi da ga vzamem
in prižgem novi plamen.
*Roberto*

Malo japonske
Re-se zdi pozdrav mi pravi,
gi-kimono na rastavi,
jama to je shank kitajsko,
gora to je pravo jamstvo.

Chuzokete grem naprej,
jame vstavim se nazej,
okikute veliko se mi zdi,
hichi ptica ki leti.

Shiroi beli zdi se prah,
kamome galeba je pomlad,
domo lepo se mi zdi,
arigato hvala ti.

Otogami v eno vrsto,
shomeni za mirno trto,
heikoku za napake tuje,
sushin te zato kaznuje.

Harakiri je sepuko,
aka je rdeči z muko,
makiwara se poslavlja,
konichiwa in sayonara
* Roberto*

Delo
Hoče kdo z mano tekmovat,
skupaj z mano gate prat,
po njivi krompir sadit
in po delu se obrit?

Nišče�bom pa sam,
v to pokončnost zakopan.
Hočeš jesti,hočeš pit?
jas ti reče idi v rit.

Nočeš delat,nočeš nič,
te pa crkni ti hudič...
Aha kruh pa cvirke,
malo pazi na požirke.

Pazi malo na oliko,
mogoče dam ti še odliko.
Ne nič od mene ne dobiš,
idi delat al pa križ!

Neboš dela neboš ja,
samo pazi se tega,
malo kruto sem povedo,
kaj me briga�DELAT!
*Roberto*

Kaj naj pišem
Kaj naj pišem se sprašujem,
dolgo dolgo premišljujem,
daleč v noč že potujem,
pot ponese me do sem,
tu se vstavim grem naprej.

Gremo dalje se odločim,
samo na wc še poskočim,
spet sem tu ob zvesku,
brez črnila na peresu.

Vzamem pumpico črnila,
jo pripravim do izliva,
do izliva na pero,
da bo lažje pisalo.

Spet vtopim se v svoje sanje,
kaj naj pišem je vprašanje,
kaj naj pišem se sprašujem,
iz zveska nekaj pričakujem.

Preden vprašanje je razkrito,
v zvesku vse je že nabito,
nabito je od novih rim,
ki mi skrajšajo režim.
*Roberto*

Prsti
Trije prsti me bolijo,
delati si ne želijo,
trije prsti ki kričijo,
ker v krvi zdaj živijo.

V krvi so zaradi mene,
ker sem tako velko tele,
bogi prsti zdaj bolijo,
pod prevezi zdaj živijo.

Zdaj živijo mirne dni,
se jim nikamor ne mudi,
praska tu pa praska tam,
bolijo me že celi dan.

Počasi se že celijo,
med seboj tekmujejo,
vendar v krvi še živijo,
slabe dneve si delijo.

Hitro se zacelite,
hitro lepo rastite,
hitro brez predaha,
spet nov ovoj vas čaka.
*Roberto*

Cmok
Mala,me maš kaj rada,
bi ti meni lubčka dala,
bi rada pa neveš zakaj,
joj ti pravim jas nazaj.

Cmok se sliši novi glas,
cmok odmeva notri v vas,
cmok ki dušo ti vedri,
ker sma skupaj jas in ti.

Ustnice se ločijo,
sladke še postanejo,
sladke in razvpite,
novega lubčka spet dobite.

Cmok,cmok,cmok se sliši pok,
ga po srcu nosi tok,
tok ki naju druži,
srca najina on združi.

Cmok za srce,cmok za dušo,
cmok za najino potuho,
zdaj sva srečna in vesela,
sva od lubčeka zardela.
*Roberto*

Okostnjak
Gledam kosti okostnjaka,
gledam tega korenjaka,
gledam ga v predel srca,
ni ga tam nikjer mesa.

Pogled vodi me po poti,
skriti tam nekje v samoti,
vodi me navzgor na glavo,
spolni me na rosno travo.

Gledam zdaj v belo čelo,
v srcu me je zabolelo,
zabolelo me je od spoznanja,
da nekje smrt me sanja.

Ta zarja me še čaka,
daleč tam nekje koraka,
moja pot še ni končana,
smrti čar me ne premaga.

Ko pa srce mi zbledi,
duša tam nekje lebdi,
nova pot se spet začne,
večna duša čaka me.
*Roberto*

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)