Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor)

zapis iz dnevnika 23.6.2007 (pismo očetu) Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a Doroteja, v sobota, 23. jun. 07
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Danes je pa že štiri leta, odkar si mi pomahal. Se še spomniš? Še
pomniš? Še si?

Morda me je spomin na najino slovo preveč pretresel, da bi kot prvo
zjutraj prisedla na motor igriva.

In sem potem potrebovala nekaj vrstic, nekaj besed, da sem se ti
priporočila.
Morda, morda še nekje paziš name, morda me le opazuješ, morda si
spet med
kavbojci in indijanci, pa se lovite po sočnih daljinah.

A kako naj povem? Kako naj pozabim, kako naj spomin premine?

Nisem slabe volje danes, res nisem, le misel mi seže v davnine. V
kraje in čase, ki jih že dolgo ne mislim več in sem že mislila, da
sem jih pozabila.

Ne pozabljam, veš, ne pozabljam in ne bom pozabila.

Včasih me je strah in se bojim, ne smrti, ne življenja, le tega, da
je bilo dokončno in, da se zares nisem imela priložnosti posloviti.

Za vse tiste dni do neskončnosti.

In včasih te precej pogrešam in molk mi razbija po glavi, ko mi
odgovarjaš na mučna vprašanja v najinih nočnih klepetih.

In morda ne vidiš in nočem, da vidiš, da spet jočem, da sva s teto
jokali skupaj ob besedah in kompotu.
Upam da ne vidiš, saj vem, da bi rekel "Ne joči, nisi lepa, ko
jočeš.", ampak moje solze to danes še podžiga.

Oprosti, včasih mislim, da ne bom zmogla več dolgo, morda niti
naslednjega vdiha.

Se preveč pričakuje ali je to le priprava, da ugotovim, česa mi
sploh ni treba, da bi prišla do cilja?

Včasih sem preklinjala njega, včasih drevo, včasih prometne zakone,
včasih preklinjam čez tebe, zakaj ne govoriš več z mano, zakaj te
ni, da bi bila še naprej tvoja punčka.

Pa vem, da nisi kriv in oprosti, upam, da mi odpustiš, upam, da s
prijatelji ob lepem vremenu lovite ribe, upam, da še igraš nogomet
in da ti oče tokrat ne bo prerezal žoge.
Upam, da imaš čoln tam nekje na drugi strani, da bova šla kdaj veslat, ko se preselim.
Včasih res upam, drugič samo zamišljam, kako lepo bi bilo.

Veš, še te pogrešam.


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (4) KOmentar RSS
Objavil/a b0z0, v 23-06-2007 23:14,
1. ...
Ful lepo. Te razumem.
 

Objavil/a ajda, v 24-06-2007 13:37,
2. zapis...
morda razumemo se bolj tisti, ki smo zgubili ljubljeno osebo in ob branju poezije, ki je krik , se odrejo rane in zaboli..a ne da se zaviti v vato, varno in nedotakljivo cakati, kdaj bo minilo...ker slaba tolazba te minljivosti...in vsaka minljivost ima tudi svojo dobo ..kot jo ima preboleti... 
 
in ob tem misel na mojega zivljenjskega sopotnika, 
ves, da te pogresam :sigh  
 
lp, ajda
 

Objavil/a LORELLIA, v 28-06-2007 01:07,
3. ...
ne morem verjet, da lahko ena pesem tako zaboli. odlično!
 

Objavil/a Doroteja, v 28-06-2007 20:34,
4. ...
hvala vsem za komentarje. 
LORELLIA, ob tvojem komentarju sem si najprej postavila vprašanje, ali nam je lahko všeč, da zaboli, potem pa, ja, jasno mi je, rada preberem pesem in ob njej jočem. takrat vem, da sem živa. 
In ajda, napisala bi ti, da nekoč ne bo več zabolelo, pa ne vem, ali gre to tako...
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 



Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo
Še nimate računa? Ustvari račun

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo