Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
V sveže zapiram svetove svoj up,
človeško oko jih zaznalo ne bo;
divji rasizem, izpostava, poljub,
zabris korenin, le list in drevo....
Prepletam si sanje s spomini in zdaj
obljubljam si svoje zavetje telesa,
prikličem si listo edinih izdaj,
ki režejo stik korenin in drevesa.
Nacejam se vode, ki čisti obljube,
v danem momentu se več ne spominjam,
instanca spomina pa grabi poljube
in dvom spet igra se z otrokom srca...
Prosim te nikar ne odrasti,
nikdar ne spoznaj teh besed, ki bole;
dokler te to mesto do konca ne umaže,
dokler ne pokaže ti kaj je gorje....
..te prosim iskreno nikdar ne odrasti,
nikar ne objemaj lepote navzven;
dokler ti resnica edina je v grlu,
obdrži jo kljub izobilici trenj.
Še zadnjič te prosim nikar ne odrasti,
otroško iskrenost zapečati si v jaz;
čeprav ta boli, nikdar ne boli,
bolj kot boli umazana laž...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (2)
Objavil/a ajda, v 27-05-2007 07:20,
1. Nikdar
Še zadnjič te prosim nikar ne odrasti, otroško iskrenost zapečati si v jaz; čeprav ta boli, nikdar ne boli, bolj kot boli umazana laž...
ja, otroci ne znajo lagati in ce nam uspe vsaj delcek otroka ohraniti v odraslosti, je to pozitivno, ceprav je lahko tudi motece, da otrok prevlada in zavlada in ne znamo prevzemati odgovornosti takrat ko bi jo morali in se zatekamo k misli, saj smo ja otroci po dusi .... In nekoga prositi, da naj bo to, kar v svojem bistvu ni, je tezka naloga, ki si si jo zadal...sicer pa nikoli ni prepozno ali pac?
(0 glas)
