|
Poglej, kako na trati tam stoji,
poglej, saj vse se mu smeji,
gleda v zrak, zre v nebo,
občuduje ptice nad vodo. Sonce greje mu dlani,
ki k nebu širnem jih moli,
srečen sem, pravi si!
Poglej, saj res je brez skrbi,
čuti, da življenje vse je to,
tudi ptica nad vodo
in hiša za goro
in sonce, ki greje mu roko. Vedno si želi živeti,
nikoli zaspati, umreti,
samo živeti, nikoli trpeti,
v objemu nežnem,
v ljubezni sveti,
le z njo želi ta svet objeti. Poglej, saj solza po licu mu polzi,
zakaj joka,
kaj krade mu nasmeh? Sonce je zašlo, utonilo je v temo,
vzelo naravi je lepoto vso.
Zato po licu solza mu polzi,
saj se boji,
boji se, da tudi nje nekoč ne izgubi,
da ljubezen njuna bi zašla
in nikoli več nazaj prišla. Joka kakor dete,
kapljice trdo udarjajo ob tla,
saj nikoli ne bova se razšla,
tiho v joku si mrmra,
nikoli,
vedno skupaj bova le midva! Poglej, v daljavi nekaj se lesketa,
ona je prišla,
objema, tolaži ga,
pravi da nikoli ne bo odšla,
saj neizmerno ljubi ga. Poglej, objeta sta oba
in sonce, vzhajajoče sonce gledata,
ljubim te, ji zašepeta
in srečna, srečna sta. Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev) |
