Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Slap belih pen. Modro nebo. Steza.
In tvoj korak ob mojem. Neka pomlad.
Nekoč. Morda pred dvemi, tremi leti.
In moj spomin.
Še imam te rad,
čeprav je toliko vsega minilo
od takrat...
Še vidim te, sedečo
ob tolmunu. In slišim šum vode
in vidim odtise tvojih bosih nog
v pesku ob kristalno bistri vodi.
Suzana! Imela si me rada, vem!
Ne moreš zatajiti, kar skriti moči ni očem.
Preveč je sonca v njih bilo,
da bi na vse kar pozabila.
Bila si moj poet, bila si moja vila.
Zavita vedno v prosojen til skrivnosti.
In nisi dovolila, da bi razgrnil pajčolan.
Slap belih pen. Sivo nebo. Ista steza.
In moj korak. Neka jesen...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a enasm, v 01-05-2007 19:05,
1. Slap belih pen
Pesem ne potrebuje komentarja, sama zase je dovolj zgovorna. Nekaj pa je, kar mi je misliti dalo pomlad in jesen, prispodobi čudoviti si izbral. Čudovite so pesmi tvoje, hvala ti za njih.
(0 glas)
