| Napisal/a Shaolin, v ponedeljek, 05. mar. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Brez sanj me beda je nekoč rodila
na nek deževen, običajen dan.
Megla se je nad zibelko spustila
in od tedaj kot da bi bil zaznamovan.
Prehodil sem, preromal dolga pota.
Srečaval sem na tisoče vseh vas,
a kot da nekaj bi mi šepetalo - zmota...
Da zmota je ta svet in vi in jaz.
Nikjer bilo ni pametne razlage
zakaj je svet in čas in ne nazadnje bog?
Bilo le golo dejstvo je, da zmage
izbojeval ne bo si človek ampak bog..
Se morda zdelo je vse to le meni,
da je življenje komaj jalov trud,
ki ga na koncu vseh pričakovanj požanje
nekdo ki zanj nikoli ni imel zaslug.
In kaj je smisel, če vse smrt zaključi,
ko ves betežen, shiran, beden ležeš v grob?
Če si tako vseveden, bog, me ti pouči
zakaj veselja, sreče manj je kot tegob?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
