Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Kadarkoli nežno potrkaš,
se vedno znova zavem,
kako čas hiti
in v meni vzbudi se
radost in strah -
kot vedno,
kadar me spomniš,
da SI.
Le kakšen bo tvoj pogled,
ko se prvič srečava
iz oči v oči?
Kakšen bo videti svet,
ko se prvič
okrog tebe zvrti?
Kadar prideš...
kaj ti morem dati
kot srečna, mlada mama
v tem tesnobe polnem času
razen ljubezni,
ki jo nosim v sebi
že od dne,
ko sem izvedela,
da nisem več sama?
Če moreš razumeti -
najlepše je živeti
v prvi domovini,
od katere ne ostanejo
ne slike ne spomini...
Kadar prideš...
zaželen na ta
pokvarjen svet,
kadar te življenje
z vsemi silami objame -
morda že takrat začutiš
grenkobo
v solzah sreče
svoje mame...?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (2)
Objavil/a Nežika, v 04-03-2007 10:58,
1. V pričakovanju
Najlepše pesmi piše življenje.Tudi tokrat je tako. Super!
Objavil/a ajda, v 04-03-2007 18:47,
2. V pričakovanju
dostikrat se zgodi, da gre kaksna pesem mimo nas, na hitro jo preletimo in se nas ne dotakne..se pa zgodi, da se vrnemo k njej, tako kot sem se vrnila jaz in porodila se mi je misel, kaj naj bi ta pesem nosila v sebi...morda pretresljivo izpoved mame, ki se je morala odpovedati svojemu otroku, za ceno, ki jo ve le ona in v njej se poraja obcutek krivde, ceprav ve, da ni bila to le njena odlocitev ... kruto, zalostno ... Mapa, oprosti, da moje oci niso takoj zaznale globine te pesmi ...
(0 glas)
