| Napisal/a lofik7, v nedelja, 25. feb. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Distorzija notranjega glasu na koncu jezika,
ponavljajoč akord po nacefranem živcu
nabija, mami v ples golega obraza med maske
brez kančka sramu, brez ritma plešem.
S kravjimi zvonci okoli pasu preganjam,
s krvavo zimo se vrtiva in kričiva v prazno,
vsaj en krik življenja, vsaj en odboj od daljice
utopljenega razuma, večjega od ponarejene resnice.
Topiva zadnjo krpo snega, trgava maske do zadnje,
vse je divje, naravnost divje, iskreno do prvega zvončka,
pomlad kliče k novim opravilom, vse je v redu, nov začetek;
prestrašen pogoltnem slinasti cmok in utopim ponavljajoč akord.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
