| Napisal/a Nežika, v sobota, 24. feb. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Ko bila sem mala, sem dejala, mama punčko bi rada,za mamo, to bil je šok.Živeli smo brez očeta, a nas bilo je pet otrok. Pa sem jo dobila,bila je iz blaga.Bila je bela v obraz.Oblekico zašila, pobarvala lička pa sem jaz.Lička rdeča, laske iz volne,modre oči,usteca v podkvico, zakaj se ne smeji?
Nežika sem ji dala ime, ker je lepo,pa še ponoči grela me bo.Pa prišlo je sosedovo dekle, ki punčko tapravo imelo je že.Samo od moje Nežike oblekca,bila ji je bolj všeč, kot od nje.Mi daš oblekico, ti dam bonbon?Premamila me je,mislila sem,da je to poklon.Ko sem jo slekla,se je v meni zganilo.Kaj bom imela jaz, ona že ima tisto tapravo, ta fino.Oblekla sem jo nazaj, ji pogledala v obraz, se mi je zdelo, da lička ima bolj rdeča kot jaz. Pa, če bi ji oblekico dala, to hud bil bi greh,takrat pa, še danes se mi zdi, da vse to je res,pa so se njena usteca spremenila v nasmeh
Pesem je napisana po resničnih dogodkih izpred 40 let.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3) 
|
|
(no v mojem času so že bile tiste taprave, ampak kljub vsemu isto pomembne 
) Lep spomin... 
