Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Govori. Ni mi mar.
Ne slišim več besed.
Nisem, kot bil nekoč sem, ujet
v tvoja leporečja, v načičkan svet,
spleten in vešče dekoriran.
Čeprav me iz dneva v dan je manj,
čeprav skrivaje odhajam, ne umiram.
Umiram morda zate...
Za upe, ki nekoč bogate
polagal sem v naju...
A kje že to je? In ko v maju
sprehodil se bom med girlande rož
te ob meni več ne bo.
Pa kaj zato?
Saj maj bo moj, ves moj.
Z oblaki, ki - labodi - bodo jadrali v daljave,
z dehtečo travo - prejo vil - sanjavo
bom utapljal se v prelestne čase...
morda takrat boš le posegla vase?
Morda? In vsaj za hip?
In tvoja drobna, meni ljuba dlan,
zaman dotik iskala bo, zaman...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a apologija, v 23-02-2007 14:19,
1. vezenine
Lepo, spodbudno, željeno, da bi zvenelo ponosno a je le prikrito potrto.
Minljiva so sonca, ujeta v vecnost duha, spogledljiv je cas, utrujen od morij slovesov, svobodne misli, ostale so same, in vecerna molitev, je ograja ...
(0 glas)
