|
Tkala je deklica tistega toplega sončnega popoldneva,
ob prozorni visoki deroči reki,
v hladni senci vrbe žalujke ,
tenko belo blago.
Z nežno spretnimi rokami je vrtela niti
V katerih se je lesketal prijazni žarek sreče,
nasmeh življenja
odsev njenega sijočega obraza.
Kot droben brezskrben vrabček,
si je čisto tiho,
pa vendar z vso radostjo,
prepevala pesmico.
Pesmico , ki so ji v skriti tišini
prisluhnile travniške bilke.
Bilke, ki so jo obdajale,
ter se zibale v sapici njenega prešernega duha.
V harmoniji trenutka so se za hip zaustavili plesoče igrivi prsti
Rahlo se je napel beli vrat
In v daljavi je zaslutila
visoko letečega plemenitega orla.
Plul je s široko razpetimi krili,
Kot da se zemlja dotika neba.
Rezal je veter z najčistejšo ostrino
Kot najnežnejša sulica prostosti.
Ujela sta se njuna pogleda.
Zatrepetala je.
In presenečeno drhteči prsti
So se prijazno zmedeni vrnili k delu. Še bolj je zasijal njen pogled.
Še srečnejši je bil njen nasmeh.
Še enkrat je privzdignila glavo v nebo
Ne v slovo In v belo blago je vtkala srebrno nitko.
Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)
|
