Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Ko mnogo let od takrat je minilo
čez Ljubljano sem šla nekam na kosilo.
V daljavi sem zagledala par, ki za roko se drži
na pogled se mi zelo zaljubljen zdi,
on gleda jo v oči in se na ves glas smeji.
Pridem malo bližje,pogled zazrem v obraz njegov
nekaj me zatrese;me je pravkar deja vu obšel?
Še bolj se zazrem v njegove oči,
njegov pogled tako znan se mi zdi.
Ko strese me že po celem telesu,
spomnim se časa v 19-em letu.
Pred očmi se cel film mi odvije
spomnim se na najine male norčije.
Še kar naprej bulim v srečni par
tako zmedena,da zaletim se vanj.
Če je vse v redu,me prijazno upraša,
mi roko poda in nič ne odlaša.
"Gospa,vam je slabo?" in v oči se mi zazre,
po toliko letih spet iste iskrice!
Še naprej me gleda, ne ve kam bi me dal,
"Oprostite,ali vas morda od kje poznam?"
Takrat čas za hip se je ustavil,
okoli naju se je zlati sij ustvaril.
Njegovo roko še vedno sem držala,
v oči mu gledala in se kislo smehljala.
Kar naenkrat slišim reči svoj glas
"Oprostite gospod,ne poznam vas."
Sumljivo še pogleda,nato se obrne,
pogleda njo, objem ji vrne.
Z roko v roki izginjata mi izpred oči,
izginjata iz moje realnosti.
Solza pade mi na mojo dlan,
kako je mogoče, da me ni prepoznal!!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
