Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Žrelo bolečine hlasta za dihom sreče… vsakodnevno milino, ponujeno z neba… Trpljenje se zdi globoko usidrano v trdem lesu, udarjajoč po oblakih in letajoč v prozornem kozarcu… Že tako dolgo, da misliš, kako je sreča nedosegljiva železu… Preblisk ti ne pove nič novega…le-to, da je cilj še vedno daleč… Delati v rokavicah z žgočim kamnom…zamižiš, pozabiš na srž ognja… Vendar nisi edini…v temi poglej navzgor…
Duhovi so ujeti v vrtincu s solzami na konicah prstov… slepe duše globoko v tebi iščejo zrno resnice…zakaj?! Zakaj ne ločijo več miline od bolečine? Zakaj so ujeti v kozarcu, če vejo za srečo, namreč, obstaja?! Priklenjeni z železnimi okovi…okovi teme… Duhovi živijo v hladnem okolju…ki smo ga ustvarili mi… Duše, ki vidijo…
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a Julijan Vršnik, v 06-12-2013 18:40,
1. Zanimive metafore
Vedno mi je bila všeč poezija, ki se sprašuje. Verjetno zaradi filozofa v meni.
Sklepam, da pesem ni paranormalne narave
Lepa pesem z lepo simboliko in zanimivim izražanjem. Všečen način poetičnega razmišljanja.
Prvi del je Sartrov eksistenca predhaja esenco. Drugi pa je iskanje in poizvedovanje po tej esenci oz smislu, ki se skriva v temi.
(1 glas)
