Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Zabadam v les,
ki gnije od starosti.
Praskam ga po prsih,
poljubljam po ustih.
Počasi se tanjša in izginja...
Človek ne ve,
da je podoba sveta tako trhla!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a Neva, v 11-02-2007 09:56,
1. Trhel les
Na vrtu smo nekoč imeli brezo. Potem je soseda vzrojila in rekla, da je nič ne briga, da je njena solata polna brezovih semen in da jo naj požagamo. Moj oče je rekel, da je mir s sosedi zlata vreden, in požagal moje ljubo drevo. Ostal je le štor s koreninami. Leta so tekla, štor je postajal vedno bolj trhel, vsako pomlad se je oluščila zunanja plast. Soseda že davno uživa večni pokoj. Tudi mene je pot odnesla drugam. Toda neko pomlad je iz tega trhlega štora odgnala mladika z lepimi svetlo zelenimi listki. In če bi ji ljudje dovolili, bi spet zrastla v drevo....
Na to me je spomnila tvoja pesem. Površina je lahko trhla, pravzprav precej globoko, a človek nikoli ne sme izgubiti zaupanja v bistveno, to kar je jedro vsega. In človek rad živi in upam, da bo poljubljal trhel les do živega, do zarodne plasti...in ne bo dovolil, da svet propade. Izvirno si se lotila perečega problema o človekovi osveščenosti, željah in podobi sveta, ki je res zaskrbljujoča.
(0 glas)
