Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
V prazni sobi počivajo njene misli,
sonce se trudi osvetliti prah na tleh
in prazne oči zrejo v tla.
Ni ga več,
nikogar ni,
le zvok: tik, tak, tik, tak,...
Na mizi ovenelo cvetje,
na peči razmetane cunje,
v srcu spomin na njun zadnji večer-
(poletje, noč, lunin sij v morju)
Usoda je hotela, da sta se takrat zadnjič objela,
da valovi grozoviti so ga vzeli
in njej življenje prekleli.
Don, don, don, ... jo ura predrami,
prazna postelja jo v sanje povabi,
še njegovo sliko ozre,
preden utrujene oči zapre.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a ajda, v 04-02-2007 19:20,
1. Sama
otozno, a pogumno, da to prelijes v besede in saj ves, cas ...
(0 glas)
