Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Iz ust ne pritečejo besede,
ne srce, ne možgani
ne vedo in poznajo
pravih zvez,
ki bi se zlile v eno,
v izgledu širše oblike.
Ne tečem
in besede mi ostajajo na konici jezika.
Ne, papir jih ne bo dobil.
Ne znam poiskati svoje slike
na dosegu zaprašene police.
Tam leži, v zaprašenem kupu.
In čaka name, čaka.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a Tomi, v 30-01-2007 08:30,
1. čaka
Nekaj čutim, nekaj vem, a ne vem kako naj to iznesem iz svoje notranje celine, ki se obnaša tako svojstveno in nedostopno. Imam osnutek, ki se kot megla razblini v meni in me preplavi z jezo, ker je moja osredotočenost na tako majavem osloncu.Mogoče je misel še nedozorela in se noče iztrgati iz gnezda porajanj ali pa sem še sam v celoti na poti k tisti resnici, ki se oblikuje nekje nad menoj in čaka da bom sposoben sprejeti jo vase.Vsak pri sebi najbolj ve, kje je na tej poti.
(0 glas)
