Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Minljivost pogleda vidim v tvojih očeh,
kako sva tiho stopala po različnih poteh.
In morje in piše vetra zapustita domišljijo.
V življenju mojem znova vsi ljudje neprestano hitijo.
Ne vidim bližnjih gora, njih cvetje.
Ne slišim glasnih voda, njih petje.
Ob vse čute mi um si prignal,
ko ti, le ti to bol bi poznal.
Se svoje sence umorjene bojim,
nje čustva in ljubezen tajim.
Ko zrem tam, na skali v nebo,
ne vem, da ljubezen izumrla ne bo.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (2)
Objavil/a mah, v 19-01-2007 07:48,
1. Ta bol!
všeč mi je to prelivanje narave v tvoje občutke... kako se človek lahko poistoveti z njo. kadar je hudo in kadar je lepo, aneda? (naj ti bo večkrat lepo in naj se bol spremeni v vrisk z gora...) bodi lepo. mah
Objavil/a spakica_, v 19-01-2007 18:43,
2. ...
tako ja. najlepše je, ko postaneš del narave, živiš, dihaš z njo.
(0 glas)
