Lebdim...
Okoli mene je na tisoče lučk...
Drobne so, a njihov plamen je močan...
Počutim se lahko...preveč...
Izgublj...

Odhaja osramočen,
stisnjenih pesti, ponižan.
Le nekakšen papir je dobil.
Enak papir, sporočilo kot drugi. Beri dalje...

Odpira se globoko
Neusahljivo hrepenenje,
Delim ga vsem,
Ki ga želijo, z vso zmedo
In vpletanjem
Zaledenelih misli....

Prah na tipkovnici,
koš poln smeti,
postelja razmetana kot še nikoli.
Umazani kupi oblek na tleh<...

neskončen up je bil moj drugi lik
zdaj vas vse prekašam z bedo
topel vetrič se spreminja v krik
žarek s prošnj...

Človek otipava, si želi
zadovoljstva in utehe
nikoli prav potešen ni
telo ga sili v grehe.

Kdaj bo konec skriti...

Jo srečal večkrat osamljeno,
kako fletno je stopicala,
elegantna v svojstveni pojavi,
nikogar ni pogledala.

Zgodaj si vstala,
na postajo zapeljala,
ko sva se poslovila,
nisva govorila,

Koliko se mi dogaja...

Na kruh si
namažem
zvezdni utrinek
poln
črnih saj
usedline,