| Napisal/a Beatrice, v ponedeljek, 15. jan. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Moj vlak pričel je svoj korak,
še preden sem zajela zrak...
Molče podal se je čez prag,
za njim ostal je siv oblak.
Po tirnicah sva odbrzela,
še preden sem slovo vzela.
V neznano temo sem hitela,
kjer žalost je svoj dom imela.
Čez strmi breg sem potovala,
se z ostrim trnjem srečevala.
Zaman uteho sem iskala,
se sama z vetrom bojevala.
A ko sem žarek tvoj urzla,
grenkoba v meni je zamrla.
Si duša, ki me ni prezrla,
v bolesti moji me podprla.
S toploto svojo me ogreješ,
v srce radosti svet mi seješ.
V samoti z mano zvezde šteješ,
v žalosti se mi nasmeješ.
Beseda tvoja me neguje,
pozornost silno osrečuje.
Naj ladja tvoja ne odpluje,
tja daleč naj ne odpotuje!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
