Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Snežinke bele se vrte
in jaz v tišini mislim nate.
Drevo zeleni,
a tebe ob meni ni.
Kje si zdaj?
Ali naju še kdaj čaka maj?
Pogrešam tvoje dotike,
sovražim stare zvonike.
Dan je lep
in ti ostal boš moj ep.
Solze so izsušene,
pomladi ni več nobene.
Preklinjam preklete strele,
ki so tvojo dušo mi vzele.
Tvoj spomin bo moj ostal.
Pogumno naprej boš v večnosti korakal...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a Tomi, v 04-02-2007 06:48,
1. kje si zdaj
Močna izpoved neke prekinjene idile, ki postavi človeka pred novim dejstvom v katerem se nikakor noče znajti, ker je prelepa preteklost tako omamljiva in sladka prežela telo in dušo, a skrivnostna vest deluje močno in hoče iz te žalosti in duhovne bede izvleči novo energetsko moč, spoznanje, da gre življenje vedno tisto pot, ki naj bi človeka prepihalo in ojačalo v tisto smer, ki jo večnost rabi a ne telo, ki je le nosilec duše. Verjeti v notranji potek evolucije je edina možna izenačitev ali spoj telesa in duše, ki nudi skozi situacije nov vidik kako naprej. Zavijanje sebe v preteklost je buden sen, ki nikamor ne vodi.
(0 glas)
