Večnost prav vse spreminja
iz ene v drugo tvar,
kot človeka me opominja,
da oblikuje vse notranji žar.

Živela je ženica srednjih let,
zaželela si je ptičje petje spet,
da prisluhne žgolenju, žvrgolenju,
naj spomni ...

Kako naj poletim v nebo,
če sem brez kril.

Kako naj začrtam si pot,
če nevem, kje je moj cilj?

Na obrežju velikan
zre po morju noč in dan,
veter mu mršči pogled,
roke vije v nedogled.

"M...

Neuresničene so želje,
da sneg pobelil mojo bi poljano,
da ugledal sneženo bi Ljubljano...
ob Božiču da nasulo bi znežink...

Kuhal mi boš brez oblek,
vzbujal boš živalski tek,
da obližem tvoj trepet,
da narišem tvoj skelet
na razkošno okro...

Stol na njemu čaše vino
Obraza dva se gledaju
Ona trijezna a on srca
Što od tuge se raspada
...

Čez stopetdeset let ne bo
več nobenega od nas na svetu.
Razmišljam, kako minljivi smo.

...

Kje si, kam si se izgubil?
Si morda pod kamen hladen
sebe potopil?

...

Stol, miza za tri sredi teme,
z stotimi kvadrati sreče objeta,
dotik daha davnine.
Ironija za vse zime.

Hitro me mine. Beri dalje...