Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Tvoje skladne poteze tečejo trdo.
Izklesane z dlanjo umetnika,
odtisnjene mehko...
z enim izmed prstov genija.
Koža ali marmor?
Gotovo krč v želodcu.
Od ljubezni? Od gnusa?
Popolnost v nedolžni asimetriji.
Ampak jaz bom bruhala.
Ne bruhala, kot bruha otrok,
kozlala, kot kozla pijanec,
ki mu razpadajo jetra,
odpovedujejo ledvice
in smrdi po znoju, čikih, urinu,
dreku, ulici in kislem vinu.
Še dobro, da ne ti ne jaz
ne študirava umetnosti.
Nobeden od naju se ne bi pustil križati.
Vsaj ne v čast lepoti,
kaj šele v imenu ljubezni.
Mogoče le za iztrgani trenutek
žrtvovanja marmornatega prahu.
Na beli marmor rišem črn križ.
Gola se bom prilepila nanj
in na ulici izdihovala ljubezen.
Žal nimamo pokopališč za kamen
in samo nekrofile, ki ljubijo trupla.
Iz tebe bo nastal čudovit nagrobnik.
Črke v njem bodo smrdele po gnusu.
Sedela bom na tebi, študirala umetnost,
kadila čik s pijancem in samo tebi
žrtvovala trenutek.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
