Razrešil sem sudoku misli,
zdaj sva le še z mojo prestrašenostjo.
Še, še, še,
še in še in še
prestrašeno...

Ni bil priseben.
Srebrni duhovi večera so mu
s tankimi slamicami izpili možgane.

Zakaj praskate z nohti po moji lobanj...

Sem zopet tu med starimi zidovi
se polnim z duhom tistih dni
blaženi vsi, ki so tu zbrani
veže nas sij, nekdanjosti.

Modrice spremenile
so se v bodice.
Naluknjana duša,
počasi prazni se.
Kotaljenja ni,
mah ustavil je src...

Najina komunikacija je bila brezupna.
Zajemala je samo fatično funkcijo.
Hrepenenje po odnosu?
Ja, na razvojni stopnji otroka.

Dolgo v srcu sem nosila
težko breme spomina
premišljevala
kako bi se spodobno poslovila
draga prijatelja
Drago in Elvira Beri dalje...

Samo s teboj bi plesal nocoj,
ko lune več ni,
so zvezde oddaljene
in le jat in ti.

Si kdaj poslušala tišine spev,
si zapornika svobode odrešila?
Kolikokrat preživela smrt,
in zaspana v sanjah se zbudila?

Vreščanje malih krikov
ki se še rojevajo
in doraščajo
v materncah mojih misli
je za trenutek
preglasilo Trenutek

Oblak, razpoči se nad mano.
Namoči me s kislino in razjej me,
da izginem izpred strupenih vrat.