Poglej se že enkrat v oči!
A ne vidiš, da mižiš?
Zbudi se za tvojo voljo!
Ne več spati,
saj je že davno konec zime.

Zmečkana rjuha,
polna rosnih, nabreklih zenic.
Rosa njegovega pogleda.
Pada. In padam jaz.
Brez njega.

V mavrici neskončnosti, vilina dom se skriva,
njegove sanje so s pisanimi barvami obdane,
vsak trenutek je navdih, vsaka misel je iskri...

Resnica ni povsod,
vse le ni res.
Ne pobiraj, kar slišiš,
vedno poslišaj,
vsemu ne verjemi,
med vrsticami beri...

Živim življenje to,
ni vse kar se vidi lepo,
tudi iskra v očeh ne pomeni sreče te,
to in še več, sem spoznal...

Iščem se v strganih žepih
Svojega spomina
In spomina drugih name.

Iz neznanih odtenkov se čustvo ustvarja
kot energija iz bolečih dobrin,
zaiskri se naenkrat oko z očesom,
krog se je sklenil...

Ko se ti že vse podira,
poti ne vidiš pred seboj,
nada ti v srcu umira,
nisi prpravljen več na boj.

ko sonce zaide
in luna na nebo vzide
zrak dobi poseben čar
ljubezen je sveta vladar.

tam
na robu te obale

Jutri bo drugače, verjamem v to. Jutri bo sijalo sonce, in žarki bodo objemali moje telo. Jutri te bom imela, jutri boš moj....