Miren je dan,
a v srcu kot valovit ocean,
ljubim te a ti spuščaš me v
globoko brezno,
kjer ni niti rožic...

Mislm,
Ti!
K rabm,
te ni!
Ha!
Z mize jemleš.
Brez vprašana?

Rekla bi, da sem te ljubila.
Se mi zdi.
Ampak ura je odbila polnoč
in princeske so zaspale.

Blaznost čutnih zaznav.
Nora podkožna vročica.
Kot da je morje solzá
Čakalo le na ta hip,
Da mi plane na lica....

Jutrišnjega dne spomin
Me je zabil na stol in mi odkril
Besed neznosnih melodijo
Da zopet se ljudje rodijo
Ki niso si hotel...

Vsi smo enaki, obenem različni
smo mala vesolja ovita s seboj
in zopet med nami je vsa lepota,
vsak je celina, si išče obsto...

tema na vzhodu sonca
sporoča da je čas za zahod
vidim pa le vaniljevo kroglo
ki se hitro a okorno težko
dviga iz belih konic Beri dalje...

Kričim, kričim, kričim!
Ne prenesem več tega bremena,
kričim in zlivam ga ven...
Te krvoločnosti mi res ni treba!

V misli drugega
me zakoliči.
To cvetje,
ki več ne diši,
kot dvojnost,
blaznost,
prestrašenost.

...