| Napisal/a Kvazimodo, v petek, 29. dec. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Onkraj spomina,
v megličasto bedenje,
so usta zasadila zobe,
da bi se pregrizla tostran.
Nobeden se še ni vrnil.
Nihče ni prišel,
da bi povedal,
da bi se zlagal.
Nikomur ni uspelo.
Onkraj besed se je jelo daniti,
kot da bi Lazar znova vstal;
potem je donelo kot v sodu:
nihče me ni videl,
nobeden si ni upal,
vse je bilo strah.
Onkraj pogleda so slepe oči
neprestano mežikale.
Vsakomur bo podarjeno.
Vsakdo bo videl
in vsi bodo slišali,
kako doni vakuum
v brezčasju niča
zbit v zemljo in gramoz.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
