Na pločniku pred tovarno usnja,
sezidam iz teles teh živih bitij,
v mokrem deževnem jutru,
svoj občutek medlega življenja.

Objeta v času, ki nežno beži
med prsti kot pesek beli polzi
in išče del tebe v meni to noč. 

sem konstantna pločevinka na dnu ulice.
si že poskušal brcniti psa?
ne? brcni pločevinko. poje kot boben.
si sploh že kdaj bobnal...

Nemir me v miru vznemirja
lenost nalaga skrbi,
a jaz bi vsega po malo,
le naj mi življenje kipi.

V...

Pomivam posodo,
iz ozadja slišim svojo najljubšo pesem,
vsi spomini vezani nanjo
so izginili,
pokopani ...

Bolečina zaliva moje telo,
neprestano in počasi,
dežne kaplje, ki polzijo po oknu.

Kakor sipina
praha,
ostanek povprečnosti
in sijoč obenem,
segaš z roko
v meglo ...

Piše o mislih nemira novega dne.
Z odmevi se staplja v eno.
Kot da v njih bi našel mir.

Svetlijo nebrzdane se besede.
S kaos...

Napeta vse bolj postaja koža, ko dobro znani dotik po njej zdrsne, jo poboža...Odpirajo pa spet zapirajo veke se, težke so; strast l...

Kapljice potu

V luninem siju bleščeč

Ješ čokolado.