Žveplene meje zahajujočega neba
grenko obliznejo obrise
golega preostanka naju

Veš, Tanja,
sonček sije,
in popki na vrbah so se odprli,
in ptički pojejo,
in vedno bolj toplo je.

Pritajeno se
prikradem
v dih jutra.
Prisluškujem.
Obujem se v neslišno.
Podrsavam
po vijugastih Beri dalje...

Komaj šest krat osem lun
se je zvrstilo
odkar moj sin
je prišel na Zemljo.

Pa že m...

Prekladam telo.
Včasih tako,
bolj težko.
Joj ! Težko!

...

Pokazale bodo one svoj prav
takrat se bo vse spremenilo,
prevzele bodo novi zagon,
odprle vrata vesolju.
...

Kakšna sreča,
da te imam,
saj si ti vse,
kar je dobrega
na meni.

Njene oči so lepše od mojih,
njene dlani so mehkejše
in njena sapa je topla kot maj....
Ne vem kdaj sem ti vzela dih,
vem, da z...

Gledala sem daleč skozi teleskop,
tam na planetu Iluzij si me držal za roko,
zadeval si se s hlapi mojega telesa,
ki sem ga ...

I.
Včasih me je strah
da pišem zadnjo pesem
da našla več ne bom besed
da prazno me pusti...