Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Ne, nikoli ne boš znala ljubiti
polusahlih trav v naročju barja,
mirne gladine ribnika pod zasanjanim Krimom,
ščebeta ptic v objemu ločja,
drobnih mravelj pod spokojno podrastjo.
Nikoli se ne boš znala zazreti
v medlo svetlobo sonca skozi blede,
sanjave meglice v pozni jeseni,
v jase trav pod obronki temnih gozdov.
Nikoli ne boš znala ljubiti dni,
ki kapljajo enakomerno, osamelo skozi prste
- izsanjani čudeži časa -
kažipoti brez smeri in napisov.
Sonce se bo vzpelo preko zenita
in sence se bodo prikradle v mrak.
Zate bo to le še en povsem običajen dan.
A jutri bo spet nov dan!
Jutro in dan in večer
utirjeni v tvoje vsakdanjosti.
Oktobersko nebo bo združilo ptice
v jate, hiteče čez prazen pejsaž.
Poletel bom z njimi, čeprav vkovan
v blato žalujočega močvirja.
Ne boš me videla, strmečega v oblake,
ne klina jate ptic, ki bo plula daleč stran.
Sami bomo ptice, nebo, vrbe in jaz.
Zvon iz pozabljenega zvonika bo jokaje
odzvanjal v meglo...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (3)
Objavil/a ajda, v 23-12-2006 16:26,
1. Odhod
Otozno , a hkrati prelepo, na tako cuten nacin opisan stik z naravo, ki ga premore res clovek, ki diha z nje lepotami ... cestitke!
pozdrav, ajda
Objavil/a Shaolin, v 23-12-2006 16:43,
2. ...
Nikar toliko solz! Saj je samo pesem nekoga, ki ga niti ne poznaš... Hvala za Tvoje besede.
Objavil/a mary_marjana, v 20-10-2009 08:14,
3. Odhod
Čutno, toda otožno..... Razbere se notranji stik z naravo, čudovito