Napisal/a Shaolin, v četrtek, 21. dec. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Ne, nikoli ne boš znala ljubiti
polusahlih trav v naročju barja,
mirne gladine ribnika pod zasanjanim Krimom,
ščebeta ptic v objemu ločja,
drobnih mravelj pod spokojno podrastjo.

Nikoli se ne boš znala zazreti
v medlo svetlobo sonca skozi blede,
sanjave meglice v pozni jeseni,
v jase trav pod obronki temnih gozdov.

Nikoli ne boš znala ljubiti dni,
ki kapljajo enakomerno, osamelo skozi prste
- izsanjani čudeži časa -
kažipoti brez smeri in napisov.

Sonce se bo vzpelo preko zenita
in sence se bodo prikradle v mrak.
Zate bo to le še en povsem običajen dan.

A jutri bo spet nov dan!
Jutro in dan in večer
utirjeni v tvoje vsakdanjosti.

Oktobersko nebo bo združilo ptice
v jate, hiteče čez prazen pejsaž.
Poletel bom z njimi, čeprav vkovan
v blato žalujočega močvirja.

Ne boš me videla, strmečega v oblake,
ne klina jate ptic, ki bo plula daleč stran.
Sami bomo ptice, nebo, vrbe in jaz.

Zvon iz pozabljenega zvonika bo jokaje
odzvanjal v meglo...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (3)

Objavil/a ajda, v 23-12-2006 16:26, 1. Odhod Otozno , a hkrati prelepo, na tako cuten nacin opisan stik z naravo, ki ga premore res clovek, ki diha z nje lepotami ...  cestitke!    pozdrav, ajda    Objavil/a Shaolin, v 23-12-2006 16:43, 2. ... Nikar toliko solz! Saj je samo pesem nekoga, ki ga niti ne poznaš...  Hvala za Tvoje besede.   Objavil/a mary_marjana, v 20-10-2009 08:14, 3. Odhod Čutno, toda otožno..... Razbere se notranji stik z naravo, čudovito