Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Polnoč se bliža.
Udarja že zvon v zvoniku vrh gore.
Marija spi: Žarijo komaj zvezde le
in v mojo noč bo prikipela zarja.
Srce, ne skrivaj se v temi noči.
Ko jutro vstane polkne mu odpri!
Zasanjaj spet z njim v dneve zlate,
dovoli, da te polnijo luči.
Čemu molčiš? Nemirno biješ.
Pač sanjaš sanje neizpolnjene mladosti
in trzneš sunkoma - prezrto v bridkosti,
ko se ponižno v strtih prsih kriješ.
Ljubilo si a tvojih melodij nikdo
v iskrenih verzih znal ni brati.
Ni znal? Morda ni hotel? Ali oboje hkrati.
Ostalo ob koncu si srce samo.
Zdaj trudoma - tvoj tek počasen je, nič več lahak -
prebijaš se in biješ, rineš, trzaš,
zakašljaš včasih in kot kak star konj zahrzaš,
ki komaj z bičem še ga spraviš v korak.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
