| Napisal/a Shaolin, v sreda, 13. dec. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Polnoč se bliža.
Udarja že zvon v zvoniku vrh gore.
Marija spi: Žarijo komaj zvezde le
in v mojo noč bo prikipela zarja.
Srce, ne skrivaj se v temi noči.
Ko jutro vstane polkne mu odpri!
Zasanjaj spet z njim v dneve zlate,
dovoli, da te polnijo luči.
Čemu molčiš? Nemirno biješ.
Pač sanjaš sanje neizpolnjene mladosti
in trzneš sunkoma - prezrto v bridkosti,
ko se ponižno v strtih prsih kriješ.
Ljubilo si a tvojih melodij nikdo
v iskrenih verzih znal ni brati.
Ni znal? Morda ni hotel? Ali oboje hkrati.
Ostalo ob koncu si srce samo.
Zdaj trudoma - tvoj tek počasen je, nič več lahak -
prebijaš se in biješ, rineš, trzaš,
zakašljaš včasih in kot kak star konj zahrzaš,
ki komaj z bičem še ga spraviš v korak.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
