Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
po tisočih dnevih
brez trohice slabe vesti
začenjam
misliti na sanje
brez konca povedane
v meglenem popoldnevu
nekega decembra
brez razumevanja
in mrkega pogleda
si jemal
me samoumevno pehal
preko roba
brez moči
sem ječala
pod udarci
tvojih rok
besed in moči
neskončno predana
z zavestjo nemo
da nimaš prav in
nimaš pravice
sedaj stojim
med svojimi cvetovi
visoko v nebo se pnejo
in pojejo mojo pesem
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a Providence, v 20-11-2007 14:42,
1. paralela
Zaključek mi ni všeč, zato štiri zvezdice; ostalo pa me je kar potegnilo v vrtinec spominov, saj sem doživela tako rekoč isto stvar (z niansami interpretacije). Lepo povedano, preprosto, a se fino stopnjuje, samo zaključek se je (po mojem mnenju) ponesrečil. P.
(1 glas)
