Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor)

Matej Horvat- Pripovedovalec Natisni Priporoči prijatelju
Od Matej   

KAZALO 62. PESMI:

01. KARTE               21. VPOGLED               41. MOJI DRAGI
02. SPOMIN              22. TE LJUBIM?            42. ANGELSKA KRILA
03. PRVIČ               23. TE ČAKAM              43. HIŠA LJUBEZNI
04. BOLEČINA            24. OSMICA                44. SOVRAŽNIK
05. PRAZNA LJUBEZEN     25. LIST                  45. NIČ
06. GLOSA               26. JABLANA               46. K / ∞ = 0
07. PONOVNO ROJSTVO     27. TRI DEKLICE           47. ZAJČEK
08. GOLJUFIVA SREČA     28. BISERČEK              48. ČLOVEK
09. NEIZPETA LJUBEZEN   29. DEHTEČA ROŽA          49. DRAGI PESNIKI
10. BITI DRUGAČEN       30. PIVSKA                50. ODLOČITEV
11. ČRNOGLEDOST         31. BODEČA NEŽA           51.VELIČINA
12. ZAKAJ?              32. PATETIKA VESOLJA      52. - 56.
13. [...]               33. PESNIKOM IN OSTALIM   MH HAIKU 1-5
14. UP                  34. BISERNI ZVONČEK       57. EKSPURGACIJA
15. PREVARA             35. KAJ NAJ STORIM?       58. NOČ V PRAGI
16. ZADNJE DEJANJE      36. KLOPCA                59. MODIAN 
17. MIHELA              37. ANTITEZA              60. UGANKA          
18. USODA               38. CVETKA                61. SPOZNANJE    
19. TVOJ                39. ZRCALO                62. ŽIVLJENSKA POT  
20. POGLED              40. VERZIFIKATOR

        01. KARTE

Vroč je dan pripeko puščal,
midva karte sva igrala.
Moj pogled je njej dopuščal,
da je sladko goljufala.

Vroč poljub je v mislih bil,
midva karte sva igrala,
kar naenkrat se je dež ulil
v kritje sva pred njim zbežala.

Majhen prostor, nežen stik,
nisva kart zdaj več igrala,
le poljub na njen namig,
mi dejal je, da ne bo več goljufala.


          02. SPOMIN

O Spomin ti, ki nazaj me vračaš,
tja kamor moje Srce si želi,
za kar v topli noči prazen Up bedi,
zakaj s Pozabo mi želečo ti odlašaš.

Res'da Srce vesel je nje,
vesel spomina, ko še z njo sem bil,
ko z ljubeznijo sem telo ji kril,
ko objemal sem jo spe.

A vendar ta spomin je bolečina,
v pozni noči spremljevalka,
sred srca je sreče tmina.

V samoti solz je prinašalka,
s prijat'li razlog je za pitje vina
- dolgost spomina sreče ljub'ce kratka.


03. PRVIČ

Še spiš.
Kdaj pa kdaj te pogledam,
nato se znova obrnem
proti oknu in gledam
jutranji svit.

Še spiš?

Pristavim stol.
Cigareta.
Puhnem dim.

Skozi megleno zaveso
Gledam tvoja opojna
ustna.

Si zadovoljna?

Da.

Vse na tebi kriči
in se napenja,
ker ve kaj zgodilo se je –

včeraj?
Danes?
Celo noč?

A v meni kipi,
razburjajoče trpi
mi srce, ko pomislim
kar zgodilo se je.

Uničena se,
utrgana si,
preprosto
odvržena cvetlica.

Vstanem.

Zadnji pogled
na tvoj
nežen obraz.

Odidem...

      04. BOLEČINA

Moj bol že zdavnaj bi usahnil
umrl bi, še preden bi se bil rodil,
pa vendar me je spremljal
pojavljal se je, ko sem najbolj se ga bal.

Ali je ta bol usoda, samo nesreča?
Zdaj se to več ne sprašujem.
Že ukrivljena so moja težka pleča,
vso poštenost, ki jo dajem, še plačujem.



   05. PRAZNA LJUBEZEN

O ljubezni prazne čaše
vin'ca sladkega vam manjka.
Vse besede in ideje vaše
sladkih sanj so zmeraj krajše.

Ne moti te, ljubezen, graja,
da preveč si groba in predrzna.
V letih plamen v očeh odhaja,
le nasmeh spomina še ostaja.



          06. GLOSA

Vsak dan gledam njeno sliko,
vsak pogled je le za njo.

Tudi njen lepe modre so oči,
kot otožno so želeč spomina, vame zro.

Vem da lažem, vem da ni res,
vem da gledam ne nje sliko,

to spominov bolečina je resnica –
le misel se mi laže, da bilo mi je lepo.



 07. PONOVNO ROJSTVO

Za sabo pustil sem dogodke
ne vedoč, da jih imam.
A zdaj na poti, ko ostal sem sam,
v spomin si vračam te trenutke.

Sam v sobi, polni tujcev,
vendar v sebi nisem sam.
Premišljujem usoda kam
si skrila sreče krajcev?

Nekako mi je vse zbledelo,
nekako sem na vse pozabil,
nekako mi je vse ušlo…

… v času tem, ko sem prebil,
kar mi je življenje dalo.
Oh, kaj bi dal, da bi še enkrat klil.



      08. GOLJUFIVA SREČA

Mogočnost več Olimpa me ne osreči
in ni več zame Zeus Bog bogov.
Ne stresa dušo mi greha dolgov,
le misli so ostale mi po smrti še želeči.

A spomnim se, da bos želel sem teči,
še pred kratkim, po bregovih Sočinih tokov,
da se upijanil od lepot sem umetniških sokov,
da nekaj lepega sem hotel, cel'mu svetu reči.

A ni hotenj, spominov in želja v meni,
duša je izčrpana in prazna,
izsušena, več se za mladost ne zmeni.

Izginila je z njo še misel plašna,
da trpljenje kruto me v grob okleni,
ni smrt, le goljufiva je življenjska sreča lažna.


        09. NEIZPETA LJUBEZEN

Odigral bi zadnjo karto svojega življenja,
oddal bi zadnji sok iz svojega telesa,
srce položil pod Gigantska bi kolesa,
da nekdo bi rešil me neznosnega trpljenja.

A to trpljenje, ah ta slepota,
ta misel vsakonočnega bedenja,
teh klicev notranjih šumenja
je kriva moje deklice lepota.

Ne opazi več me moja Afrodita,
in Kupido se skril je daleč,
ljubezen v meni je ostala neodkrita.

Ostal je le spomin boleč,
ostala je le želja skrita
in grozen krik ostal je le šumeč.



    10. BITI DRUGAČEN

Na pločniku pred tovarno usnja,
sezidam iz teles teh živih bitij,
v mokrem deževnem jutru,
svoj občutek medlega življenja.

Čakajoči skupek celic,
pred vrati sive stavbe,
čaka na začetek dela,
na trpljenje za obstoj.

Že stavbe jokajo nad temi –
nad temi ubožčki, ki prihajajo v njih
nad temi ubožčki, ki doma jih čaka žena
nad temi, katerih je edina še svoboda smrt.

A kaj je s tabo moj prijatelj?
In kdo si ti, ki se zavedaš kaj si?
Kdo tebe čaka, kdo tebe hoče?
Še smrt se te izogne, če zve da ljubiš…




       11. ČRNOGLEDOST

Skozi oko mi poglej in povej,
če vidiš temino mojih dni.
poslušaj tišino mrtvih dni in butanja valov,
ki tisočletja režejo bregove človeštva.

Ne misli si, da sem črnogled,
ne misli si, da ne vidim cvetja,
a pod črnimi oblaki in nevihto
se še najžlahtnejša cvetica vase zapre…


           12. ZAKAJ?

Modrost, ki je bila, mi je splahnela.
Vrline s katerimi si me hvalila,
sreča, katero sva z' resnice pila,
vsaj pri meni, kot prihodnost, je zbledela.

Znova je, kot vedno mi, ljubezni roža ovenela,
ne vem sploh, le zakaj, si v začetku z upom jo zalila.
in da sanjam – zakaj si dopustila?
Dopustila, da želja v meni je zorela.

Ko tolikokrat sem življenje svoje si preklel,
zakaj še moram tokrat kleti?
Že zdavnaj v duhu – znotraj sem strohnel

in moral upe vse si svoje streti
in nad dejanjem tvojim sem ostrmel,
da znova si želim rešitve – umreti!



     13. [...]


O [...] moje mesto drago,
kjer preživljal sem mladost.
Zame sreča in prostost
bili sta le navadno blago.

Da v njem je mlaj,
da je v njem blago največje,
za katerim hrepeni srce trpeče,
sem ugotovil šele zdaj.

Zdaj v času, ko samevam,
tu v vojski premišljujem,
v spominu stare pesmi si prepevam.

V sebi težek boj bojujem,
v daljavi kdaj pa kdaj pogledam.
»Kje [...] si?« se sprašujem.



          14. UP

Na svetu več me nič ne preseneti
in na svetu več me nič ne razočara.
Vem, da me usoda moja vara,
že zdavnaj sem jo neha kleti.

In če kdaj še slišal bom siničko peti,
in če deklič me mlad še tu in tam ''pobara'',
bom vedel, da me usoda moja vara,
da vsej lepoti tej bom moral mimo zreti.

Že dolgo vem, da usojen sem nesreči,
da pomlajena z vsakim dnevom me pestuje,
da z močjo Hercula, ne bom ji mogel uteči.

A vendar srce moje zase še ljubezni snuje
še bije, upa in na pot podaj se k sreči…
Morda nekoč, nekje mi kanček žlahtnih rožic skuje.




      15. PREVARA

Novica znana je vesela,
da jo ptički že pojo.
Je ljub'ca uslišala željo mojo,
da rad bi, da b'se vzela.

Vso noč z veseljem sva bedela,
ji ljubil njeno sem telo,
poljubljal ustnico sem vrelo,
slovo trenutka naju je bolela.

A vse je to le misel lažna,
od resnice je pobeg –
neuresničljiva želja blažna.

A če živel bi še en vek,
Vem, da ostala bi še misel lažna,
lepa mehka, ampak hladna – kakor sneg.




     16. ZADNJE DEJANJE

Skoz' okno gledam v praznino,
misli nit se mi je zavozlal.
Kaj vse na svetu bi rad dal,
da moja sreča padala bi ne v globino.

Še včeraj vse se slišalo je dobro,
ko rekla je, da me še ljubi,
a danes že, prijatelj bodi,
ponud'la mi je hladno roko.

Povsem zaprt, povsem zamrt
preživljam dan za dnevom,
čakam jo, kdaj prišla bo – oh sladka smrt.

V praznini sam sem z oknom
z njim odprtim sem še sam odprt.
Nagnem se, poražen sem. Vem – skočil bom.



     17. MIHELA

Skupaj v sobi sva sedela,
drug drug'mu zrla sva v oči.
Da prespala ne bova te noči,
vedela sva oba – jaz in Mihela.

O Mihela dolgo sva se poznala,
dolgo sem se s tabo družil.
Nikoli nisem tol'ko sreče užil,
dokler mi nisi prvega poljuba dala.

Zdaj minila je nesrečna noč,
poznava se še le po pismih.
Zakaj le človek nima moč,

da po vseh se zbere dimih,
ki izginjajo v noč?
Izgubil Mihela sem te v jaslih…




       18. USODA

Črni nad menoj oblaki bde
že od usode moje rojstva.
Spomin mi, željan spokojstva
v temni noči z nespečnostjo kale.

Ni žlahtne rož'ce in ni sonca,
ki usodo črno mojo prepodi,
le-ta se z roso jutranjo zbudi
in ni v večnost njen'ga konca.

A lej ta žarek, up bedeč,
je morda ljub'ce to ročica?
Kot dotika nežnega želeč,

visoko kot svobodna ptica,
kliče me v objem hoteč.
Se zavedaš pesnik te ljubezni klica?



   19. TVOJ

Če ptič pove ti kaj ti pojem
slišiš mene?
In če vetrc boža lice tvoje
čutiš mene?
In ko želja uide iz glave moje
misliš name?

Če prisluhneš, povem ti draga moja,
slišiš melodijo
in če dotiku prepusti se duša tvoja,
čutiš mehkobo
in ko v sebi vidiš sliko mojo,
to je ker te ljubim!




   20. POGLED

Preslikava mojega
srca
na prag tvoj,
ne pušča slike
zunanjega plašča.

Iz davnine kličem
Sebe
iskajoč pomoč
v morju blata –
a ostaja smrad
ne izgine in ne gine.

Poglej zato
o draga
v notranjost ledvic.
Zapri oči in glej,
da tisto kar obstaja
vidiš tam,
kjer to se več ne vidi.




   21. VPOGLED

Na zarjavelem primežu
krvav izcedek
v prahu umazanije
pljunek čist' zelen
in madež sajast
bele stene maže
v kotu sobe pa leži rjavi drek.

Še zadnjič ti povem –
ne glej več vame!




22. TE LJUBIM?

Ali te res ljubim,
ko pravim, da te ljubim?
Če pravim, da te ljubim
zato,
da bi te ljubil,
potem te ljubim ne
in če ljubim te,
ker prej sem ljubil že,
potem je to navada.
Ali pa morda –
te ljubim le zato
in še huje
le takrat,
ko ljubim te?
Potem to ni ljubezen,
čeprav ljubezen je,
da nekdo ljubi te.
Ugotavljam,
da te ljubim,
ko te ljubim ali ne;
in ravno to je ta
ljubezen,
da te ljubim
ko te ljubim
in takrat ko
ljubim ne.





    23. TE ČAKAM

S  prsti na očeh, mežim, te čakam
ne mislim na gorečnost dneva, mraza
izrek ljubezni ni postala fraza
hoteč to reči, v postelji te čakam.

Želeč ljubezni, hrepeneč, te čakam,
kot Ruta čaka svojega Boaza.
Mi postelja postala je oaza,
v tišini, dolgo je odkar te čakam.

Odprem oči, tema, razbita vaza
še vedno tu sem v postelji te čakam,
mi solza steče vzdolž obraza,

ker vem, o draga, da zastonj te čakam.
In vedno znova, spreleti me groza,
ti v grobu si, a jaz te tukaj čakam.



           24. OSMICA
 

Za novembrski je čas prehladno,
   na stražarskem mestu – tu na osmici,
tovariš pravi, ki odhaja: »Životinjski – gadno!«
   na stražarskem mestu – tu na osmici.
Veter dviga plast sneženo,

   na stražarskem mestu – tu na osmici,
poka drevje in se ziblje leno
   na stražarskem mestu – tu na osmici



Gozd temačen ječi in stoka,
   na stražarskem mestu – tu na osmici,
kot  da želi miru si in spokoja;

   na stražarskem mestu – tu na osmici,
vendar se hlad ne da brez boja,
   na stražarskem mestu – tu na osmici,
uničujoče, poželeno kroka,
   na stražarskem mestu – tu na osmici.


Gozd ne vzame me v zavetje,
   na stražarskem mestu – tu na osmici,
ostri veter sledi mi kretnje,
   na stražarskem mestu – tu na osmici,
bolj in bolj bojim se pretnje,
   na stražarskem mestu – tu na osmici,

da hlad me prikoval bo
na stražarsko mesto – tu na osmici!

  

       25. LIST 

 List je padel z veje.
 Dejala si, da odhajaš.
 »Ne hodi,« sem zakričal, »ostani!«
 A ti si šla.
 Videl sem te le v hrbet.
 In list je padel z veje.

 

  26. JABLANA

Sedim pod njo.
Utrgati jabolko?
Uživati?
Daaaa…

- Greh?
- Aha.
- Velik?
- Ja.

Premišljujem…

Vstanem.
Sežem.
Mati…

- Uživati?

Sežem.
Vzamem.
Vest.

- Klinc vas gleda…

 

         27. TRI DEKLICE
 

   Tri lepe so deklice gostile,
   k sebi so izvoljence vabile.
Vsaka je hotela jih imeti,
      več kot druga, zal'ga, lepš'ga,
      ena pač svetlejš'ga, druga spet bi najtemnejš'ga,
tretja pa bi prvim dvema, to ljubezen htela streti.


   Prva, ki po letih najstarejša,
   a v modrosti res ne najbistrejša,
ni bila izbirčna in ne zahtevna,
      važno je za njo število in poznanost,
      da ponos bi drugih spravila v žalost,
lej' ta deklica po srcu res je revna.


   A tu je druga že na vrsti
   pri njej vsac'ga zasrbijo prsti.
Majhna, drobna a vseeno sladka,
      ne pusti se tolikim fantičem imeti,
      a kadar kakšnega je treba drugi vzeti,
odločitev za prevaro je prekratka.


   In od teh je deklic tretja dama
   zato noči prespi še sama.
Njena je obleka, kot je sam urejena
      in njena je lepota blišč ugleda,
      vendar na žalost tega se zaveda,
le zato je njena želja po izbrancih omejena.


   In te tri se deklice so zbrale,
   niso več se s punčkami igrale.
Vsaka bi si rada fanta izbrala –
      a predolgo traja ta izbira,
      druga že pred drugo nima mira,
da v starosti sama bi ostala, kmalu se bo vsaka bala!

 

       28. BISERČEK

Zapustil svet sem in temo,
da v luči našel srečo bi in mir.
A glej svetloba, te nemir,
nazaj srce želi si svet, temo!

 

 

     29. DEHTEČA ROŽA

 Dehteča roža mojega si venca,
Rojena v zarji skorajšnje ljubezni.
Atena si v lepoti, pesnik spesni,
Glej glas je tvoj za me, zveneča terca.

In ko v življenje tvoje pade senca,
Mrakoba te dogodkov zaustavi, zresni,
Obda te misel črna, ki te strezni,
Jokanju tvojemu solza ni konca.

Igriv nasmeh-le s tem te potolažim
V uri, ko zard' drugih ti si besna.
En sam dotik, ko nežno te poljubim

(Samo takrat več nisi v srcu resna) –
 Največji je dokaz da ljubim,
 Ihtečo drago – tebe moja Vesna!

 
         30. PIVSKA

Skrivnostna barva me temina
sili k pitju piva, vina.
Ne žeja dneva, ne sparina,
opojnost vleče me in pa milina.

V kozarcu polnem je penina,
med DA in NE pa tanka lina.
Ne ustavi me niti mučnina,
Oh ta strupena kače slina!

 O, draga moja ljuba Tina,
 kot vidiš – s klinom ne izbiješ klina,
 preveč po alkoholu me skomina,
 dokler od mene ne ostane le mrtvina.

 

 31. BODEČA NEŽA

Še bodeča neža
v smrdljivi vodi
oveni.

 

             32. PATETIKA VESOLJA 

 Pretehtaj človek, količnike neznank in se prebudi,
 ne živi več v sanjah zlagani tuji ti obljubi,
 potenciran znoj globokih čustev
 ne reši te darov potrebnih žrtev.

 V mraku se rodiš, živiš in v mraku boš umrl!

Poklekni pred vesoljno silo in se ponižaj,
usta svoja zlobna ta široka utišaj.
Skloni glavo in ne glej visoko,
spusti svojo razdiralno grešno roko.
V mraku se rodiš, živiš in v mraku boš umrl!

Se smejiš, sprašuješ – jeziš, ukazuješ?
Stori to, dokler lahko, dokler ne čuješ
trombe glas, zveneč močan doneč;
takrat se prebudiš prepozno le vedeč,

da v mraku se rodiš, živiš in v mraku boš umrl!


 

     33. PESNIKOM IN OSTALIM

Boljši kruha je grižljaj s pokojem
in pa tolar pridobljen z znojem,
kot pa polna miza in bogastvo
v hiši, kjer prepir ima vladarstvo.

Nikakor ne poklekni pred denarjem,
trgovskim se izogni barantanjem.
Lažnivi jezik in pa samopaštvo
je tisto, ki te pelje v siromaštvo.

Trud te ohranja pred lenobe spanjem,
prebujenje pred gnilobe barjem.
Uživaštvo – z njim ne sklepaj svaštvo,
raje se podaj v modrosti varstvo.

  

         34. BISERNI ZVONČEK

Z zvezdami bi te pokril o draga
in s šopkom rož bi ti podaril sonce.
Z neba bi ukradel biserne ti zvonce,
te kot soprogo nesel preko praga.

   Sedaj pokriva moja te ljubezen,
   s šopkom rož podarjam vsak dan ti poljub.
   A biserni so zvončki – tebi navkljub
   učke tvoje – saj moja si ljubezen.

  

35. KAJ NAJ STORIM?

Stopaš v prepad,
misleč, da si na pravi poti.
Kaj naj storim?

Segaš v zanko,
misleč, da je rešitev.
Kaj naj storim?

Ljubiš njo,
misleč, da ljubi tebe, pa te ne.
Kaj naj storim?

Živiš življenje,
misleč, da to je to, pa ni.
Kaj naj storim?

Kaj naj storim?

Kaj naj storim?

Ostane mi le to, da te zbudim!

 

                  36. KLOPCA

    Klopco pod drevjem tam videl sem stati,
    ptičke v ljubezni na njej frfotati.

   »Darling« sem svojo na klopco povabil,
    poljubček sem z ustnic njenih izvabil. 

 

            37. ANTITEZA

    Ali cvet nevednosti iz nič požene?
   Ni li spoznanje tista čudna zveza, 
   da iz ust izgine zadnja še pretveza,
   ki žalost mi in upanje prežene.
   Ah, življenje – ti si antiteza!


         38. CVETKA

    Ko greš iz praha v prah
    - ni te strah,
    ko na mah
    zgubiš svoj dah.

 

              39. ZRCALO

Mlad je bil, sedaj se je postaral,
a nihče ga že od davnega ni maral,
s trudom je za kruh v potu garal
s sanjami o lepšem, sam je sebe varal.

Na stara leta, v bolu in v mukah
po preplutih brodih, prehojenih lukah
po toliko neodprtih kljukah
ko zbudi, v preznojenih se rjuhah…

              pravi:

             »Ni moje
         temveč je življenje
           tole – tvoje!«

 

        40. VERZIFIKATOR

Skribent, pesnikun in rimar
se zbrali so v hiši poezije.
Želeč si skupne kohezije;
zapoje najprej vsem pesmar.

Zaustavi ga skribent klepač
se verzom vsem njegovim posmehuje,
a sam še slabše pesmi pesnikuje;
vsakdo od njih je slab rimač.

Vsak želi postati master;
a se v svojih pesmih ponižuje,
zato poslušaj ta nasvet iz nuje:
»Ti ne bodi poetaster!«


 

            41. MOJI DRAGI

Tvoj vrat mi draga je najlepši
labodji, lep, s poljubi ga obsujem,
s prsti rad po njem navzdol potujem
z njim postajam vse zrelejši.

In ramena tvoja; oh, kako jih ljubim,
kot krila so metulja nežna
dotikov ustnic so deležna,
v omami tej ti vse obljubim.

Lasje krase kot krona tvoji glavi,
ne glavi temveč soncu vir.
Prelestnosti je tvoj obraz izvir
lasje zavist slapovom vsem napravi.

     S prsti tvojimi najraje se igram
     jih božam, med dlani jih dam,
     očem globokim tvojim se predam
     oh draga moja – rad te imam!

  

          42. ANGELSKA KRILA

Včeraj sem sanjal, da po nebu letim,
sanjal sem da 'mam angelska krila.
Včasih v snovih na oblakih lebdim,
včasih kot strele sem sila.

Ko pa se zjutraj iz sna prebudim,
v glavi odmeva mi v stilu debila:
Sem človek, ki sanja angelska krila,
al' pa sem angel (in tega se bojim),
ki sanja da se, kot človek zbudim?

 

 

          43. HIŠA LJUBEZNI

V Hiši ljubezni je mnogo prostora,
je prostor za tebe, za njega in njo,
za tistega  s črno in belo poltjo,
za iskajoče pravičnosti zbora…

V Hiši ljubezni je mnogo dobrote,
mnogo dobrote za majhne, velike,
za izgubljene ljubezenske stike,
za izgubljene družinske sirote…

V Hiši ljubezni je mnogo veselja,
mnogo veselja za vse jokajoče,
rešeni vse bolečine trpljenja.

Vidiš krivice, v nebo vpijajoče?
Vabilo velja vsem takšnega mnenja:
»Pridi v Hišo ljubezni kdor hoče…«

 


44. SOVRAŽNIK

      Kot.
      Puščice zla.
      V kot me siliš spati.

      Pusti me,
      odidi proč.

      Ne dam se ujeti tvoji zlati kletki.

  

45. NIČ

      Jaz sem nič.

      Sem milni mehurček
      v prostoru vesolja.

      Jaz sem nič.

      Zdaj sem,
      zdaj me ni.
      Ko sem,
      sem nič.

      In bo prišel čas,
      ko me ne bo.

      Kdo pogreša
      milni mehurček,
      ko poči?

      Za njim ne
      ostane nič.
      In to sem
      jaz – nič.

  

46. K/∞=0

Znanstveniki
pravijo,
da je vesolje
neskončno.
Na Zemlji pa je
v vsakem
trenutku
končno število
ljudi.
Če je
število ljudi
konstantno (K)
in vesolje
neskončno (∞)
potem velja
razmerje;
K : ∞,
ki
ga lahko
zapišemo tudi

K / ∞.

Vse kar
se deli
z neskončnostjo
pa je
nič.

Torej
ne
obstajamo?!?

 

 

47. ZAJČEK

Včeraj sem videl
zajčka na trati.
Segel za njim sem,
hoteč ga pobrati.

A prišel je mož,
ki stal je za vrati
in vzel je svoj nož
ležeč na mizi oglati.
Zagrabil je zajčka,
hoteč ga zaklati,
z eno potezo
v smrt ga poslati.
Stopil sem predenj
poskušal mu dati,
predmete, denar
preprečit' ga klati.

Tedaj sem se zbudu',

nisem mogel več spati,
sprašujoč se – o človek:
kako le moreš še stati?

 

 

48. ČLOVEK

Z nožem v srcu
je hodil po svetu.
Je hodil po poti,
kjer nazaj ni povratka.

Skoz' okno je gledal
drugih udobje,
videč so ga hteli
vbosti še globlje.

Pobegnil je večkrat,
še večkrat pa ne.
Takrat je pogledal
navzgor po ljudeh.

»Kaj sem vam storil,
kaj sem počel,
da trgate meso
z mojih kosti?«

»Nisi nam storil
resnično nič takega,
le to da se delaš,
ljudem NAM ENAKEGA!


 

 

49. DRAGI PESNIKI

V imenu poezije
so nekateri pripravljeni
pisati,
brati,
poslušati,
debatirati,
kritizirati,
prepirati,
kregati,
preklinjati,
udariti,
pretepati
in celo
»UBITI!«
Samo to ne,
kar poezija je:

LJUBITI

 

50. ODLOČITEV

Izvir na reki pada v temo
glasnega skovirja.
Od sedaj ne diham
pravega kisika.
Noč je.

 

 

 

51. VELIČINA

 

Zmeden lik posesti plamen
trubadur igra posti brez rok.
V daljavi čutim plazme boj,
človeku z glave rastejo peruti.
Periodični odmik snovače -
gledaš v sebe ali skoz'?
Biocidni andamani nam krojijo
utrinek zvezd.
Kolaž je kriv
dehtečih rož.
Sledi prelom …

Pronicljivo oblikujem miren tresljaj
še vedno žvižgam in z njo letim.
Vpijem glino, ona pa mi šepeta
medtem ko vetrnica joka.
Odvržem kamne.
Pes zalaja
karavana
pa gre
dalje.
A.

 

 

52. MH Haiku 1

 

Majhna si cvetlica,
moja prepelica,
spomnim se le klica
tvoj'ga nasmejan'ga lica.

 

 

53. MH Haiku 2

Kot tiho se spustila je jesen
tak' tiho si v mrak odšla,
nad tabo je črn križ lesen;
pod njim pa svečke plamen le miglja.

 

 

54. MH Haiku 3

Pred morjem tvoje ljubezni
se izgube besede rim.
Kot kaplje na dan deževni
tvojih dotikov si želim.

  

55. MH Haiku 4

V Gileadu
je balzam.

 

 

 

56. MH Haiku 5

Ne dovoljujem,
jesti hrano
za katero

človek
nima časa,

da bi užival
v njej.

 

 

 

      57. EKSPURGACIJA

Se Kofta sreča z Modrakom,
a slednji v prvega se zaleti,
grozeč s pestjo mu zapreti,
ga zmerjati začne z bedakom.

Kofta odstopi, se prikloni
s tihim glasom govorit' prične:

»Gospod, ne vem kdo, res ne

  je kriv za to in kdo ni…

Če sem jaz, vas milo prosim,
odpustite ta mi spodrsljaj.
Če pa vi ste krivi – bog ne daj,
naj jaz za vas napako nosim.«

 

 

     58. NOČ V PRAGI 

V ulici temačni, v Pragi
psi so lajali v noč.
Brezdomec kliče za pomoč
v urinu tam leži in vlagi.

Mestu vladajo le Magi
hudobiji ustrežejo gredoč,
da slavo pridobe – vedoč,
pripravljeni so »skakat« nagi!

 

Pretepajo ubož'ca, kradejo vdovi
knezi, Magi in demoni.
Od pravice se poslovi

in se zlobi raj' pokloni,
saj Praški pojejo zvonovi:
porcelan varujejo slovenski sloni!

 

 

           59. MODIAN

Prisluhni mojemu odgovoru, da boš

lahko postavil mi vprašanje.

Ne oziraj se za tistim, kar si

videl, da ne bi zagledal to kar je.

In ko zavrtiš vse to še enkrat

dobiš odgovor in boš videl to kar bo.

 

   60. UGANKA

Majhen    kamen
strojček  velik -
dela      te
ne        umori.
Nesi      proč
ga    –   že
popravit  pojdi,

al' pa reš'
uganko
pesmi te.

 

       61. SPOZNANJE

Skozi gosto grmovje teles
se povzpnem do nevarnih višin.
Po sobanah divjam brez koles;
posrkam na dušek grenkobe pelin!

 Tedaj me prešine,
 tedaj si priznam;
 ne maram beline,
 le smrt še poznam!

 

 

     62. ŽIVLJENJSKA POT

Hodil sem čez minska polja
ni prestrašil me prepada rob.
Želel sem le, ne biti snob,
početi to, kar me je želja.

Al' pot je ta, al' ona bolja,
odgovor je - v steno bob.
Morda očak kak' – kot je Job
pove kar je Očeta volja.

Sredi življenja, sredi dela,
po prehodu minskih polj,
sam ugotavljam vedno bolj,
da me vsaka mina je ZADELA!

 

 

Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)

 

 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo
Še nimate računa? Ustvari račun

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo