|
Ona. On.
Oba, ona ob njem, on z njo, skupaj.
Polna čustev, občutkov, nežnosti,
delita spomine, trenutke, žalost, srečo,
kot dve ptički žvrgolita
in se življenja veselita.
Objem, dotik, z očmi poljub,
to njuna dnevna je rutina,
v srcu vre ljubezen njuna,
ko smeh talita, srečo kujeta in
z besedami vse raje se ljubkujeta. Takrat obstane, mirna, nema,
poleže njena se ji vnema.
Stoj! Počakaj! Ne naprej!
Postavila mejo sem, poglej! Prosim?
Meja?
Kje? Kako? Zakaj? In, kdaj? Meja.
Kot zid nepremagljiv pred mano se je vzpela,
zid visok, z žico prepleten, trnje vsepovsod,
da ne morem skozi, preko, niti okrog,
če poizkusil bi, na bodicah, trnih, razparalo bi se srce.
Moje. Njeno!
Meja! Občutke mešane vzbuja,
saj jaz sem tukaj, a ona tam.
Razočaranje, jeza,
srd polni moje zdaj srce.
Nemogoče je premagovati jo,
boriti z nevidno se mejo to,
ki postavil ni tujec je.
Od nje bila postavljena je. Kaj storiti mi je zdaj,
ko meja v mislih kljuva me vsak dan.
Pogum in moč treba zbrati bo,
saj meje za premagovanje, podiranje so.
V mislih potok čez mejo svoje struge dere.
Jez, ki bil za mejo je postavljen reki,
ta z močjo prebija ga,
podira vse, kar za mejo je. S čustvi svojimi tudi sam tako podrl bi mejo, njo,
a kaj, ko s tem pogubil bi, podrl, vse kar zgradila, imela sva.
Dnevi minevajo tako in misel na mejo počasi zdaj slabi.
Jezo, srd, ponovno ljubezen v srcu mojem nadomesti.
Iščem zopet bližino njeno, lovim njen pogled,
potapljam se v oči zanimive, božanske,
njen dotik nudi mi svetove sanjske.
Meja. Te omenila ni več nikoli.
Ko s pogledom spet jo ljubkujem
in vsak trenutek nudim nežnosti ji,
v meni upanje ponovno tli.
Upanje, da nekoč premagal bom mejo.
Mejo, za katero ne vem,
kje poteka in zakaj postavljena je. Upanje, da z ljubezni podarjene ji dovolj,
uspel jo bom premakniti, premagati,
da pod težo njeno padla nežno bo, počasi.
Nekoč. Meja. Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev) |
