Napisal/a enigma, v torek, 30. nov. 04

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

tistega sončnega dne
sem se odločila
da bom resnici
nasproti stopila
iz nežno sijočega dneva
sem v prostore neobsijane vstopila

suho sivi zveneči koraki
odmevali so
vse naokrog pa tišina

stala sem sredi hodnika
belega, hladnega
in zrla sem
daleč
v zaprta vrata
prah

zlagala sem kocke spomina
in iskala sliko
ki se je s časom
tako ukrivila

stala sem tam
in z zaprtimi očmi čakala
vonj
veter
nekaj
občutek
resnico

zeblo me je
in treslo se je moje telo
roke so krčevito kričale
jokala je duša
neznosna, pekoča
tesnoba
bolestna grenkoba

zagledala sem rdeči tricikel
obsijan vrt
gugalnico
želvo
smrt

napolnila sem hodnik drobnih stvari
in čeravno za zaprtimi vrati še vedno
praznina bedi 
hodnik več prazen ni

 
dovolj
za nocoj
nazaj na sonce !

tebi preteklost
pa jutri napovedujem nov boj

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)