Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Samo malo je še ostalo...
tvojih besed za moje uho,
ki rastejo iz korenin srca
in gredo do duše...
ne slišim strašnih ne-jev,
in slovo je daleč od glasu
a cviljenje zavor popušča
in počasi,
res počasi greva v smrt.
počasi umirajo ptice
počasi umira življenje
in zdaj, ko vem, da nikogar ni,
umiraš, v naročju, še ti...
umiraš
počasi...
tako počasi,
kot tečejo reke iz moje modrine
in kot mi gre dlan čez telo,
počasi, kot gredo spomini v davnine,
počasi, kot srp gre počasi v temo...
rekel si, da nikoli ne ostanem
in da nikoli ne pridem
in da nikdar nimam dovolj svojih besed-
glej, vidiš, ko pridem,
ko padem in kriknem,
ko ostanem in pridem,
mi rečeš neslišno - oprosti,
jaz grem...
ostane tišina,
skrivnost,
bolečina,...
in v srcu:"jokati ne smem!"
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (3)
Objavil/a ježek, v 30-11-2006 18:24,
1. ...
ne jok, krik odrešiti zna. ko zveza umre
Objavil/a LORELLIA, v 30-11-2006 19:01,
2. ...
ja? kako že?
Objavil/a Tomi, v 01-12-2006 06:53,
3. tvoje slovo
Tudi šum lokomotive,aviona se z oddaljenostjo spreminja počasiiz višjih tonov do globokih vse slabših odtenkov neke moči, ki se je izražala v zraku. Vse se spreminja in tudi človek ima svoje poti iz inkarnacijo v inkarnacijo, dokler se ne spremeni v ton in svetlobo čistoče najvišjega.Lepo
(0 glas)
