| Napisal/a Dark Angel, v ponedeljek, 20. nov. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Sredi mogočnega vsemira,
tam kjer duša mi umira,
pust in nemiren moj planet,
zadel v bistvo ga je tvoj komet.
Ostala velika je praznina,
zlila vanjo se vsa je bolečina,
odprta rana brez obliža,
breme težko mojga križa!
Nauk naj prinesel bi s seboj,
igrala so dejanja se z menoj,
preveč za um bolesten,
ki srcu ni bil vesten.
Vdihnila vse tvoje sem dotike,
videla ne vejice, ne pike,
ki ležale v tvojih so očeh,
preslepile v omanih me nočeh.
Misleč, da toplino sem imela,
je kri v žilah zledenela,
otrpnila so vsa čutila,
hrtbenica pod težo se je ukrivila.
Privezana na tvoj sem strup,
hlastajoč po tebi je obup,
noči postale so sovrag,
nekoč pa bil si moji biti drag!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
