Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Misel se zareže v možgane,
njena hladna ostrina,
zbudi telo iz omame.
Le trenutek in je mimo,
potopim se v sivino,
čakajoč nov val.
V vakumu lebdim,
dokler ne uzrem odseva,
dokler ne slišim svojega odmeva,
in si ga trajno prisvojim.
Dokler mislim, živim,
drugače umrem, zaspim,
v vrtinec se spustim.
živim in umiram,
se smejem in trpim
v nerazumljenosti.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (2)
Objavil/a ajda, v 23-11-2006 17:32,
1. Spoznanja..
dobri stari filozofi, ki se vedno razsajajo s svojimi mislimi in nam odpirajo spoznanja, katera si ti natrosil v svoji pesmici in ni kaj, dobro natrosil...
lp, ajda
Objavil/a Matej, v 24-11-2006 15:19,
2. Res Cogitans
Močna pesem in lepa, ena boljših. Všeč mi je ta del:
"Dokler mislim, živim, drugače umrem, zaspim, v vrtinec se spustim."
Razumem ga, kot da človek s svjim delom, aktivnostjo usmišlja svoje življenja. Kar pa je nenazadnje res, hkrati pa (zame) patetično, kajti smisel življenja mora biti nekaj več! Neaktivnost v teh verzih pomeni smrt, lahko simbolično v mesenem smislu, pa tudi dobesedno.
Še boljši tragično-komedično realen, pa je konec: "živim in umiram, se smejem in trpim v nerazumljenosti."
Mamma mia, kako strahovito kruta resnica! Jasno nam postane takrat, ko si postavimo vprašanja: Zakaj živim? Zakaj umiram? Zakaj se smejim? Zakaj trpim?
Najsi bomo poznali ali ne, je ednini pravi odgovor: nerazumljenost!
(0 glas)
Všeč mi je ta del: 
