| Napisal/a Gnosis, v sobota, 18. nov. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Misel se zareže v možgane,
njena hladna ostrina,
zbudi telo iz omame.
Le trenutek in je mimo,
potopim se v sivino,
čakajoč nov val.
V vakumu lebdim,
dokler ne uzrem odseva,
dokler ne slišim svojega odmeva,
in si ga trajno prisvojim.
Dokler mislim, živim,
drugače umrem, zaspim,
v vrtinec se spustim.
živim in umiram,
se smejem in trpim
v nerazumljenosti.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
Všeč mi je ta del: 
