Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor)

Odstiranje tančic Natisni Priporoči prijatelju
Od Dedek   

Kazalo

1 LAŽI
2 VETER
3 KDO
4 SENCA
5 OBUP
6 PESMI
7 OBLAKI
8 ČAS
9 JUTRO
10 SANJE
11 DEŽ

1 LAŽI

Priznam,
težko ločiti je resnico od laži,
povsod, ne le v ljubezni,
ki slepa je,
in pač ne vidi glave
in ne kratkih nog,
le tisto vidi vmes,
srce.
Spoznanje težko je,
ko se zaveš
da ni ljubezen,
je le kup laži,
obilje praznih fraz.
Ni žalni čas,
veseli se, da zdaj to veš,
saj če srce ti polnijo z lažjo,
kot prazno vrečo,
prostora v srcu tem
ni več za srečo.

2 VETER

Če bil bi veter
obkrožil bi ves svet
ob tebi bi ustavil se
povedal bi kaj videl sem
in ti uživala bi v tem.

Če bil bi veter
nikogar nebi nič motilo
če krožil bi cel dan okoli tebe
in pogovarjala bi se z menoj
in nihče vedel nebi
kaj z vetrom je nocoj.

Če bil bi veter
ponesel bi ljubezen po vsem svetu
jo trosil srečo med ljudmi
čeprav bi vso razdal
bi sam bil srečen
in z mano srečni tudi vsi.

3 KDO

Ugašajo luči
v ulici življenja
in lučke ni tam daleč,
ki konec bi kazala mi predora,
ki pomenila bi izhod
iskal sem se povsod
a zdi se mi
da padam v neskončno brezno
ljudje pa kar stojijo tam ob stenah
in gledajo
kako se spuščam mimo njih
hitreje in hitreje gre navzdol
zdaj vidim le še razpotegnjene obraze
že zdavnaj smeh zamrl je v mojih prsih
in solza v mojih je očeh,
le solza žalosti
in nič več solza sreče.

Ugašajo luči
pa kaj zato
saj konec je predstave
kjer klovna sem igral,
z edinim ciljem,
da ljudem nasmešek bi privabil na obraz
pri tem pa sem pozabil nase,
razmišljal nisem kdo sem jaz,
čas je da z obraza si izmijem šminko
da spet zadiham sebe
da najdem to rešilno bilko
ki padanje bi zaustavila v meni
morda potem na koncu bi poti
spet zasvetila tista majhna lučka
svetila drobno bi v temi,
a vendar bi kazala pot mi tja do sreče in življenja.

4 SENCA

Razdvojen v duši,
kot tale cvet,
za soncem se obrača,
a vendar je na pol teman,
in jaz prav tak,
v sebi čutim svoj polet, a z druge je strani tema,
ne vem več sam,
naj prepustim se v zavestno smrt, ki čakal bi jo še naslednjih nekaj desetletij,
al pa porušim naj vse skupaj,
rodim se znova,
star v svojem sem življenju,
to davek je ljubezni moje,
ki sem predolgo jo gojil,
v slepi veri,
da je prav tako,
in varal sebe sem,
čeprav zavedam se vsak dan,
da vse je to le mrtvo upanje in hrepenenje,
izguba časa,
ko v meni teče strahoviti čas,
življenje.

5 OBUP

Napil se bom
in legel sredi zasneženih trat
občudoval snežinke,
ki nežno padale mi bodo tja za vrat
in čakal na učinke.

Topi se sneg
in moker že
še vedno sam ležim na trati,
ne čutim mraza,
ne več zime .
V glavi so ostali le spomini,
na dni,
ki sem tako jih ljubil
in na ljudi,
ki sem jim vso ljubezen svojo dal.
Kot, da bi vodo nosil v rešetu
tako počutim se,
ob prijateljskem klepetu,
žal vse le mimo mene gre
ker nisem jaz..
Ker v meni ni več tiste volje,
da bi verjel,
da kdaj drugače bo,
kot danes je,
če že ne bolje.
Ni sonca več
le mrak krog mene
turobno in zatohlo je okolje
in jaz trohnim
sam in brez volje

6 PESMI

. So moje pesmi,
ki utrnejo se v meni,
se dvigne val,
se vzdignejo kot prah,
iz kilometrov dolgih cest,
kjer vodi me življenje
razkrivajo mi dušo,
kot cesta mi odkriva svet,
in zame lepe so tako,
da cestni prah ne more skriti njih sijaj
in morje ne ugasniti njih žara
srce ne pozabiti sreče,
ljubezni in grenkobe v njih

7 OBLAKI

Sesul se je moj svet,
svet sanj in optimizma,
ne vidim več ne morja ne valov,
obrežja zame ni,
kjer čakal sončni bi zahod,
zdaj vidim le drevo,
ukrivljeno od sile vetra,
ki vse življenje ga krivi,
pritiska nekam vstran,
ja vem že desetletja se bojuje,
a kmalu pride tudi zanj
tako kot zame tisti dan
ko te zabije k tlom.
Prav tak kot to drevo,
sem sam
za mene ni uspehov,
ki bi srce mi napolnili s srečo,
vse tiste drobne nežnosti so šle v pozabo
dotik dlani,
nekoč tako prijeten in ljubeč
naj še tako bo nežen,
zdaj je zgolj rutina,
v njem občutka žara ni

in tak dotik ni za nobeno rabo.
Razdajal sem se,
za ves svet,
bila je moja rama varno zatočišče,
prevaranih in razočaranih deklet in žen,
a zdaj ko sam sem pogorišče,
brez iskrice,
brez upanja na lepši jutri,
lahko le čakam dan
da pade dež,
ki spral bo ta pepel iz pogorišča,
izpere mene,
ker je to edino kar je še ostalo,
morda potem bom našel mir,
ko prišel v večna bom lovišča.

8 ČAS

Nekoč bi rekel ti
daj greva daleč stran
od tega norega sveta
kjer bi objem bil nežen
in ljubeč
besede vse odveč
oči povedale bi vse
poljub bil brez pelina
le žarek sreče
a kaj ko ni te več zame
ko v meni sama je praznina
krog mene je sam led
se misel mi rodi
spomin na leta s tabo ,
le ta še zmore energijo
in misel nate,
napolni z radostjo takrat se duša
stopi se led krog mene
in spet je lep ta svet.

9 JUTRO

Moje jutro,
misli se počasi prebujajo,
tisočero se jih nalaga v današnji dan,
misel nate,
lepa,
prijetna,
ljubeča misel,
vsaj trenutek naj ti polepša,
mnogo prijateljev imaš
in če vsakdo doda trenutek
bo tvoj dan lepši.

10 SANJE

Prekratek je naš čas,
da bi izgubljali ga,
kot trenutki lepote v naravi,
da je nebi občudovali,
sončni vzhod,
rojstvo novega dne,
pozdrav ptičjega petja,
sporočilo o svobodi,
dober dan prijatelja,
veš da nisi sam,
majhne drobne pozornosti,
dan ki se je pravkar rodil se napolni z lepoto,
srce zaigra in vzljubi,
vzljubi s posebnimi občutki,
nekdo te opazi,
in ko se približuje noč,
s tem lepim občutkom opazuješ sonce,
sporoča ti,
ne skrbi prijatelj,
ko se jutri srečava ti prinesem nov dan,
poln ljubezni,
poln prijetnih presenečenj,
le opazuj in videl boš,
govorim ti resnico,
Lahko noč prijatelj,
resnično ljubim življenje.

11 DEŽ

Ko sonce sije srečni smo in vsi veseli,
kot da le tu življenje naše se začenja,
a ne pomislimo, da sonce vroče,
izganja vodo iz zemlje, vse nas žeja.
Ko dežne kaplje padajo z neba,
zastanejo na listih vrtnic in drevesa,
da zažarijo v lepoti svoji,
le to naj misel tvoja bo,
ko si na tleh,
ko se utapljaš v vlagi lastnih solz,
takrat se spomni tega,
da vsak dež prinaša nova nam spoznanja,
in novih nosi nam moči življenja,
v dežju hoditi je lepo,
zvok dežnih kapelj,
ki dotikajo se nežnih listov,
naj glasba bode novih sanj,
in novega ti hrepenenja,
kot voda naj ti daje moč,
da dvigneš sebe svojo dušo in srce,
in dvigneš spet se tja kjer ti je mesto,
s ponosno glavo in nasmeh prijazen,
ko stopaš čez življenja cesto.

12 BOR

Kot tale bor se sebi zdim,
ki kljub odlomljenemu vrhu,
želi si v višave,
in hoče prostor svoj pod soncem,
ki ni mu mar narave,
uživat zna,
čeprav oblak zakriva mu pogled na modro to nebo,
vem in v sebi čutim ta nemir,
da morda si želim preveč,
a žal se vdati ne želim,
v življenje kjer bi vegetiral,
negiral sebe bi
in svoje bi čutenje,
ker čas gre neizprosno svojo pot,
a jaz sem tu,
sedaj
in hočem z njim,
kot tale bor,
želim si sonca,
vse naokrog prostost,
le jaz v sebi sem zaprt,
brez konca.

13 DOBRA VOLJA

Spet pri volji.....
spet živim....
cvet pomladnih rož...
lepa misel na ljudi...
duša poleti....
kot pravkar izvaljeni ptički...
veter jo nosi...
kot cvetni prah...
prah, ki pomeni življenje....
čudoviti svet...
ko enostavno moraš ljubiti...
smrt je še tako daleč...

14 ŽELVA

Zapiramo se v svoj oklep,
kot želva,
ki skoz luknjo opazuje svet,
ves nekam tuj in neprijazen.
Ej ideali.......,
že zdavnaj pokopani
pod tanko so plastjo smeti
s katerimi zasipajo nas dan na dan,
ne pojejo več svoj memento mori,
počasi,
vztrajno,
meljejo se v prah
duši te že,
a ti še vedno vztrajaš tu,
in čakaš,
čakaš,
opazuješ,
kje prijatelji so stari,
katere veš,
bili so tabo,
četudi ni bilo besed
si vedel da opazen si,
da nisi duh,
ki plazi se okrog,
ki išče,
ne le znan obraz,
saj išče tisto znano dušo,
sproščeno,

15 STOLETNI BOR

Stoletni bor mi kaže pot,
in smisel kaže mi življenja
ob polni luni zrem v nebo
in iščem se
v senci sem naravnega objema
a rad bi bil le del narave te
ki gibalo je vsega
življenje žene v rastlinje
v živali in ljudi
in ki ne vpraša kdo sem jaz
ne kdo si ti
le vsemu daje energijo
naj dobro bo al zlo
saj vsemu prostor je pod soncem
zato ni vrag da najdem si svoj mir
svoj sončni žarek
in to moč
ki me vodila bo v življenje.

16 SREČA

So čudna pota naše sreče
nekdo je srečen če ima
a drugi srečen je
če bil bi brez
res čuden svet
življenje naše
ko iščemo si vsak svoj jaz.
Strah
ki naseli se v naše duše
ovira nas
in ne pusti do ciljev
vse bolj poglablja nam naš dvom
pa vendar zmeraj rečem bom
In iščem pot
nešteto je preprek
in včasih padeš v malodušje
zakaj vse to
mar sem zaklet
se bog izselil je iz moje duše
Postanem drug
še sebe me je včasih strah
pa vendar to sem le še jaz
Iskanje moje moj cilj želje
pehanje za to lažno srečo,
ki morda sploh je ni
kdo ve.
Sam svoj sodnik
tožnik obenem
preženem strah
cilj črtam iz seznama
takrat pa glej
kot čudež se zgodi
spoznaš, da vendar nisi sam
strahu ni več ni več zavore
življenje gre naprej
in z njim gre moja barka
jaz v njej sem še
a nič več sam.

17 RAZUM

Razum ne razume ljubezni
eliminira vsa čustva ne priznava jih
čeprav obstajajo
ej kaj bi brez čustev
ljubezen ne ljubi razuma
jemlje in daje nerazumno
ignorira vse prepreke
kako lahko nekdo dvomi o njenem obstoju
ali je to sploh mogoče
razum mi trga srce
kaplje iztekajo iz njega
kaplje življenja
iz njih vzklije novo življenje
nov cvet objame moje srce
kot živ spomenik nas spominja
obstaja večnost.

18 POGLED SKOZI OKNO

Ko v svežem jutru gledam skozi okno,
mi misli pohite v daljavo,
mi misli pohite v daljavo,
v kočo tam pod vrhom gore
spomin mi kar naenkrat oživi,
na lepe dni,
ko so na naši koži kapljice bile znoju,
po dolgi in naporni poti,
a mi kot tele vrtnice prečudovite,
žareli smo v notranji lepoti.
Vrh hriba,
in objet zrem tiho v dolino,
meglena,
morje je sivine,
tam pustil svoje sem skrbi,
in tu zdaj pričakujem sonce,
ki nežno mi mežika
s prvim žarkom izza hribov,
in čutim nje utrip srca,
ko njena sreča se preliva z mojo,
postaneva le eden nič več dva,
v očeh zalesketa se drobna solza,
takrat si le želim,
da se ustavi čas,
da bi ostala izven grobega vsakdana,
v svetu te lepote,
ki v naravi nam je dana,
a mi kot slepci rinemo tja stran,
v meglo,
meglo le laži,
ni mar nam kaj v dušah bližnjih se dogaja,
kot da je to tam daleč stran od nas,
da se nas ne tiče,
kot da bojimo se,
da bi na kožo se nam prikazala znojna kaplja
in lepa je beseda dražja kot zlato
pa je potrebno bore malo,
da si nekomu sončni žarek,
da daš mu vsaj trenutek sreče,
pa mnoge je še tega strah in je težko.

19 OTROCI

Tudi občutki včasih varajo...
nas same.....
kot bi hoteli lagati nam....
morda zato ker se nekje v sebi bojimo...
bojimo priznati tisto lepo otročje kar je v nas...
kar smo zamorili ...
ker smo hoteli biti na vsak način veliki...
mar ni lepo ....
biti včasih malce otrok...
tisti otrok, ki gradi peščene gradove...
ne razmišlja ali je ob njem fantek ali punčka...
enostavno je mar ne....
nam pa ? ? ? ? ?
res tako hudičevo smo zagonetni.

20 NOČ

Noč....
pogledam v nebo....
kot ljubljeno oko se zdi...
kot iskrice v očeh so zvezde...
in v meni oživi spomin...
klepet.....
prijeten....
nežen....
ko ure so minute....
in teme same se vrstijo..
čas ni več dimenzija...
besede le...
ki niso samo to...
ko veš, da duša srka vase...
srce radost ti polni...
ko pride dan
zaveš lepote se teh iskric
in ni ti žal
prečute te noči
saj v sebi nosiš jo
to noč in iskrice v očeh.

21 Pomlad

Pomlad,
ta čudoviti letni čas,
i sok življenja žene v drobno seme,
v korenine trav,
v hrast mogočni in ljudi.
akrat pokažejo se spone,
semenu luska,
ki vso zimo ščiti pred propadom,
v koreninah zemlja,
ki jo ščiti pred pozebo,
v hrastu teža lastne gmote,
ljubeči starši spona v mlademu dekletu
in spona je družina v zaljubljenem očetu.
Žal je tako.
Pomlad,
ta čudoviti čas,
ko kar naenkrat vse se preobrne,
začne motiti te kar ti bilo je drago,
vprašanj nebroj,
ko iščeš svojo pot naprej
in ko ne veš,
ne kaj je prav,
ne kaj narobe,
v celoti spremeni se ti pogled na vse,
al sanje so al kje resničnost,
začutiš proti tebi ves je svet.
Pa ni tako podirati ne smeš,
kar je lepo v tebi,
saj človek eno le ima pomlad,
poletje eno le in eno le jesen,
le zim je več v življenju našem,
ko ti srce oklepa ščit leden.
Naj torej sreča v srca se naseli,
bodimo srečni in veseli,
kar nam ponuja ta pomlad,
v prihodnji več ne bo
in nikdar več
ker čas gre nezadržno svojo pot
kot vlak drveč.

22 LETA

Ni mar mi let
in ne ljubezni
ves svet prežet z lažjo je
sprenevedanj
slepijo sebe in pa druge,
enkrat kako da ljubijo,
drugič spet zanikajo vse to,
ne drugim,
saj me to ne moti,
a kaj ko sebi gore trosijo laži,
da bil trenutek je slabosti,
vse skupaj da je prazen nič,
zaprejo v ječo se vsakdanjosti sivine,
bojijo lastnih čustev se,
zato ker zanajo ne ljubiti
toniti ne v srca globočine,
pogled v sebe niso zmožni
in v drugih dušo,
kjer pod tančicami se skriva rana,
ta rana gnije in trohni tam tkivo,
zaudarja spod tančic že smrad,
ki neprestano strupi ti srce
in ne zaznava vse lepote nežne,
ki ljubezni jo prinaša ti pomlad.

23 LEBDIŠ

Lebdiš....
Nekje med zrakom in zemljo...
Stojiš na vršacu...
Razgled prečudovit je naokoli...
spustiš v dolino se brez sonca
in greš še dlje
v globoko brezno se spustiš
še skal ne vidiš več zaradi teme...
srce nemirno ti razbija...
tvoj duh kot vrači bi plesali ples
v vrtincu um raznaša ti
in kapljica za kapljo
se prazni tvoja ta posoda
in v njej zagospodari grozovita suša,
v svetu tvojem tem,
ki rečemo mu tudi duša.
Spoznaš več sebe ne,
kako bi šele druge,
vse v tebi se pomeša,
sladkoba in pelin,
v lepljivi zdaj sta masi,
ljubezen in sovraštvo sta izpuhtela s tebe,
v nekdaj toplem domu tebe zebe,
verjetno še iglu dajal bi večje ti zavetje
in umobolnica že vabi te,
tkrat pred tabo dan je odločitve

24 VESELJE

Kje zdaj veselje tvoje je
in pozitivna misel,
pogrešam jo,
ali morda je le nesmisel,
verjeti v nekaj česar ni
in česar nikdar ni bilo,
življenje,
čudna stvar,
je sam sebi le namen????
je res potrebno le igrati igro,
da si zato živel
kar danes si doživel,
daj daj menda ja ne verjameš v to ????
imaš idejo,
to je tvoj cilj,
zato živiš
in nisi živel dne,
če nisi bliže tej ideji,
ko ležeš spat,
ne moreš si lagat,
ker to so dejstva,
izjema ena je le v tem,
če tvoja je ideja smrt,
morda posmrtno je življenje,
potem živiš vsak dan,
in vsak dan bližje si,
a vprašaš se potem čemu bi čakal,
in čemu trpljenje.

25 POGLED

Prečudovit pogled,
ki te popelje v tvojo dušo,
poglej jo s kritičnim očesom ,
in pogasi v sebi sušo,
ki omejuje te,
da videl svet bi lepši,
da sploh opazil bi lepoto
lepoto te narave
in jo prenesel vase.

26 ZORA

Zora
naznanja prihod sonca
nov dan
ne sprašujem se ali bo sonce vzšlo
še zmeraj je
tudi danes bo
ne vprašam kaj če sonce sploh obstaja
kaj pa če ga že ni več
je mar to važno
občutim ga
njegove žarke njegovo toploto  

Leto 62

Stal sem lepega majskega dne na travniku
cvetoče marjetice
mislil sem nanjo
odtrgal marjetico in začel
saj poznate
me ljubi, ne ljubi,
uničil sem cvet,
cvet,
ki mi je povedal da me ljubi.
Nikdar si tega nisva povedala

Leto 99

Pokopališče
obiskal sem grob svoje vnukinje
ljubezen
takrat sem po dolgih letih zagledal njo
pozdravila sva se
posedela na klopci
kje si , kako živiš, kaj delaš??
čisto navaden klepet
takrat mi je povedala da me je ljubila
tudi jaz njej.
Tisti droben cvet tam pred mnogimi leti mi ni lagal
tudi moje srce ne
je ljubezen
jo ni
to ne more biti res
kaj pa sem občutil vseh teh trideset let
srečen sem
ker mi je povedala da je srečna v življenju
pa čeprav ni z mano.
Kar čutim to je
ne vprašam se ne o soncu ne o ljubezni
enostavno vem da obstaja
zavem se tega ko pride
ZORA

Srce v ledenem je objemu,
v njem zrkla ni,

In o sreči


Čemu iskali nebi sreče,
ki je v nas,
občutimo jo ob pogledu zasnežene smreke,
v pogledu je ljubečega očesa
in v snežinki,
ki nam padla je na dlan
stopi snežinka se,
kot se stopi nam sreča
a kaj zato in ne žalujmo
ponudimo spet svojo dlan
za novo srečo.

Novoletna

Je čas,
ko se je treba ozreti nazaj,
je čas odločitve,
mejnik,
ki loči obdobja,
zaključuje se leto,
konec nekih sanj,
upam, da ti bo spomin nanje lep
zasanjajmo nove,
lepše,
želim ti da se ti izpolnijo,
tvoje sanje,
ob tem pa ohrani to
kar je lepo v teh sanjah.
Leto odhaja,
spomni se nanj in name v prihodnjem.

SREČNO

da videl luč bi in svetlobo,
morda sem res nekoč to znal,
pogledati v te
in videti stvari
ki drugim so bolj tuje
in slika ta,
nekoč morda bi videl nežnost v njej,
morda bi me zazibala v sanje,
začutil bi ob njej to tvojo dlan,
a zdaj,
zaman se trudim,
ker vidim le oblake črne,
ki zgrinjajo se čez zemljo,
iz katerih bo grmelo ,
se bliskalo,
uničilo še tisto bo
kar je ostalo,
od nasmejanega še veseljaka,
ožgana duša bo
spomin ostal bo na bedaka.

KDO

Komentiraj pesem na forumu.
(5 komentarjev)





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo
Še nimate računa? Ustvari račun

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo