| Napisal/a Gnosis, v nedelja, 12. nov. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Kraljestvo se približuje,
mrtvi visimo po vejah,
srca krvaveča nam zarašča mah,
misel se oddaljuje.
Palica odrešenika
trka na pločevino,
poletna pripeka,
prišel si po mrhovino!
Vzeti me hočeš s seboj,
tja v višine neba,
praviš mi: nič se ne boj,
tam ni nobenega zla.
Le kam,
le kam naj poletim,
ko me drže jeklene spone,
ko le od sebe še hitim?
Drugam, naprej,
da stopim stoletni led,
in prižgem rdeči ogenj,
drugam, naprej!
In če mi je ljubši led,
in če raje kot blažen,
v bazen svojih grehov,
pogrezam se preklet?!
Nebo, ki s kisom moči
rane dobrega dejanja,
nebo ki trud poplača,
tistega ki zmerom sanja.
Ne! osorno ga zavrnem,
nihče ne bo mi gospodar,
ne želim si krone s trnjem,
zase svoj zadrži dar.
Božja zalega,
projekcija nepoplonosti,
votlost odmeva,
dah večne neumnosti,
moč brez dosega,
bog strahu in smrti.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
Rada bi ti le sporočila, da sem v njej našla, oz. prepoznala nekaj znanega, nekaj, kar sem pogosto občutila v težavnih obdobjih, nekaj, kar se je mnogokrat znašlo tudi v kakšni moji pesmi (mogoče se boš celo strinjal, ko bom kakšno tako objavila - ali pa tudi ne 
)... Tvojo pesem pa vidim kot pogovor med tabo in hudičem ali bogom, oz. pojavo, ki lahko upodablja oboje, čigar obstoj pa pravzaprav zanikaš, saj ti ponuja le tisto, kar je predpisano - kot je predpisano in zapisano za vsakogar... Ampak, ne zate. Tebi to ni dovolj. Ni dovolj izbirati med nebesi in peklom, mora biti še nekaj več... Zelo mračno, apokaliptično, samosvoje, doseže svoj namen (kot ga razumem jaz...). Čudovito. 
