Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
...ker sem sam-piši oblakom, na svetu je zelenelo
drevje, bil, zvil, ubil, razbil-svet je moj.
Daj mi vžigalico!
Izdatno nabijanje v les-ti si smreka, svetloba
je list-kurim drevje, poslušam kuščarje.
Daj mi papir!
Korak je mlad in sonce je...ali ni zvezda? Izgublja
se v ogledalu, tema je pesem.
Daj mi prste!
Mirno piši-ker sem skupaj pel, cvetel, šel, imel-
konec vrča. Polni se voda.
Daj mi jezik!
Hodila je lepo, po travniku se je gibala...prišel je
kuščar in jo požrl. Zdaj bo nekaj časa mir.
Daj mi steklenico!
S prsti primem vžigalico, prižgem papir, ga
porinem v steklenico in jo poližem z jezikom.
To delam vse dni, oblike amebe se spreminjajo
in zaprte so cunje.
To bom delal še naprej, pa še prijetno je gristi
kuščarje.
Nasvidenje! Bolečina je smeh, izgubljeni nohti.
Dim? Ali vidim? Kaj me pa briga.
Daj mi vžigalico!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a ajda, v 16-11-2006 19:20,
1. To delam...
Mislim, da se kako dobro zaznas in ne rabis, da ti nekdo drug prizge vzigalico. Imas jo v svojih rokah, poglej! Je pa zanimiv nacin tvojega pisanja, ki mi najezi kozo in priklice mravljince, seveda v pozitivnem smislu...
(0 glas)
