Nisi rekel. Molčal si.
Poslušal teči tihi čas.
Čakal na prerokbo dneva,
daljšega od dni.

Neslišno in počasi teče
globoka in široka Drava.
Obale boža z zelenim dotikom,
je dom ribam,
hrana pticam,
nekoč postelja ...

Mar mi ni druge zapeljati,
njih sijaj prešibko sije,
ko na izbiro imam dve kravati,
ljubša zvest...

Je lunca zasjala nad našo vasjo
vse tiho in mirno je bilo
le tu in tam se sliši
glas mačke mijav ali psička hov

Sonce lije
svojo ljubezen
preko samotne ulice.

Po tebi hrepenim; kje si, slovenska duša,
slovensko tí srce, slovensko jedro...