| Napisal/a LORELLIA, v ponedeljek, 06. nov. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
nisem šla, da bi ubežala...
avtoriteta me je bodrila
in pamet mi je vlila voljo,
ko sem se zrušila pod težo sivine,
pod težo težkega dne...
in nisem šla,
zato,
da bi končno postala labod,
ki se je rešil okov grdega račka
v tujih očeh.
Šla sem,
ker sem se bala ostati,
in kimati z gnevom.
Ker sem se bala oditi,
in še bolj ostati
in biti,
le eden...
...ker sem čutila s konicami prstov
in slišala s krošnjami hrastov;
in vonjala z miljami cest...
...dotik svobode,
pesem svobode,
in vonj svobode...
ki pride, ko greš...
In šla sem...
s potoki in z oblaki
in z barvami
volkovi so tulili,
železne ceste so cingljale,
lipe so cvetele in mahale,
gozdovi so kričali,
strehe hiš so mi mežikale
in cesta se je vila za menoj...
s kapnikov je kapljalo
in rasli so stalagniti...
nebo se je odpiralo...
vesolje se je odpiralo...
energije so se pretakale...
in svobodno sem zaspala pod zvezdami...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (8) 
|
|
