Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Kjer zemlja se neba dotika,
kjer prostrana ravnica se baha,
stika horizont telo in duha.
Lebdeč okoli se ozreš:
Tam sonce v vodi se iskri,
slepeč duhovne ti oči,
Šumeča reka šepeta,
čeprav plitva je, ne vidiš dna.
Nesebično narava te objema,
ti pa hočeš več:
smisla, bistva si želiš.
Mar hočeš videti dno,
prodreti v v jedro vsegá?
A majhen si in se pogrezaš,
v skrivnost v nebo vpijočo.
Skrita je v belem dnevu,
k njenem bistvu se naprezaš.
Sanjaš, da vse lahko dosežeš,
kaj ti bo spoznanje bednik!
Skrivnost premočna je zaté,
umreš ko po nji sežeš.
Skrivnost je v tebi,
večno te posedujoča,
vodeča k smislu té.
Ost razuma ti vodi skrivnost,
ti pa meniš, da mu gospoduješ.
Zakaj zavrgel smisel bi,
zakaj v sebe ost zabodel?
Razum naj vodi ti skrivnost,
prepusti toku svoje misli.
Kot zvezdni utrinki so ideje,
čeprav bežne, so brezčasne,
njih energija je hrana duhá.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a ajda, v 03-11-2006 18:04,
1. Prešibak za smisel
Ja, kot da bi ti zmanjkalo sape, zagona, ki se je lepo pletel na zacetku pesmi, drzala si se rime, potem pa zaradi rime spustila vajeti iz rok in konji so ti pobegnili. Skoda....
(0 glas)
