Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Sonce ponovno je vzšlo,
razsvetlilo jutranje meglice,
videla sem ga, bilo je bledo,
niti jutro ne odžene srčne klice.
Sonce ponovno je vzšlo,
kot vsako do zdaj je jutro,
a danes ko odprla sem oči,
vse kot v sanjah se zdi.
Prosim boga, zbudi me iz nočne more,
naj preneha se svet vrteti,
da ne bi bilo več zore,
da neha vsak košček telesa boleti.
Prosim preteklost izbirši,
pisano sedanjost nariši,
včeraj ponovno sem začela živeti,
zakaj sem danes morala umreti?
Vidim strup v tvojih očeh,
vidim na roki tvoj greh,
vidim sled zategnjenega traku,
vidim krč in sliko svojega strahu.
Boš se jutri vrnil iz omame?
Obljuba vsaka srce objame,
a tebe ni v ta svet nazaj,
tisočkrat izrečen zakaj,
nisva imela dovolj močnih korenin,
iz rok mojih iztrgal te je heroin....
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
V viharju mladosti, vecnih besed tvojih je car, me oblil kot mesecina, popeljah duh moj v raj. Prej siv moj pogled, sedaj turkizno žari in prej trpek ...
(0 glas)
